Najbolj pogosti simptomi

SMRČANJE

Smrčanje ni nič nenavadnega. Skoraj vsakdo smrči vsaj med prebolevanjem nahoda. Največkrat je bolj moteče za partnerja kot za samega smrčača.

Prevalenca smrčanja je 30% do 40%, torej vsaj tretjina odraslih smrči vsaj občasno. Vztrajno in dolgoletno smrčanje pa je vzrok za neučinkovit spanec in dnevno zaspanost.

Smrčanje je zvok, ki se pojavi kot posledica vibracij zadebeljene sluznice nosu, mehkega neba, ustne votline, žrela in grla. Glavni udeleženec pri smrčanju je mehko nebo, ki je največkrat glavni krivec za moteno spanje.

Smrčanje se pojavi, če je pretok zraka skozi nos ali usta otežen.

Vzroki oteženega dihanja preko nosu so sezonske ali celoletne alergije, trdovratna vnetja obnosnih votlin, nosna polipoza ali deviacija nosnega pretina. Vzrok oviranega pretoka skozi usta je v preohlapnem vratnem in podčeljustnem mišičju, ki povzroči pri ležanju na hrbtu pomik korena jezika proti žrelu in grlu. To se zgodi pri globokemu spancu, alkoholnem opoju, uporabi pomirjeval ali drog ter s samim staranjem telesa oz. mišičnih vlaken.

Smrčijo tudi ljudje s prekomerno telesno težo, ki imajo pod sluznico žrela in grla obilo maščevja, ki fizično zožuje dihalna pota. Predvsem otroci, ter nekateri odrasli pa smrčijo zaradi povečanih mandljev ali žrelnic.

Dolgoletno in vztrajno smrčanje je lahko napovednik obstruktivne apneje v spanju. Takrat gre za občasno prenehanje dihanja med smrčanjem, neučinkovito spanje s pogostim prebujanjem, prekomerno dnevno zaspanost in nižjo kvaliteto življenja.

Ta bolezenski sklop vodi v razvoj zvišanega krvnega tlaka, obolenj srca in ožilja, zvišanja telesne teže, v pojav sladkorne bolezni tip 2, motenj srčnega ritma, dovzetnosti do možganske kapi, depresij ter demence v zgodnjem starostnem obdobju.

KRONIČNO ZAMEŠEN NOS

Nos je lahko zamašen preko celega dneva, lahko pa je zamašen samo ponoči oz. se zapre šele proti jutru. Klinično se zapora nosu kaže kot občutek suhega in hrapavega grla pri prebujanju zjutraj, potrebi po splahovanju ust ponoči, jutranjim kašljem, občutkom cmoka v grlu ter razbrazdanim in bolečim jezikom.

Nos in obnosne votline so zelo pomembne za pljuča. Vdihani zrak očistijo, ga segrejejo in navlažijo tako, da pride vanje ustrezno pripravljen. Dihanje skozi usta nima tega učinka.

Za nazorno primerjavo so nos in obnosne votline kot filter za gorivo pri avtomobilu; če je ta filter za gorivo zamašen, nam dober avto in čisti bencin ne zadostujeta za učinkovito delovanje motorja. Enako velja za pljuča, ki so motor našega organizma in hitro opešajo, če stalno prejemajo neustrezno pripravljen zrak; razvijejo se pljučna obolenja kot so astma, kronični bronhitis in pogoste okužbe vključno s pljučnicami.

Kronično zamašen nos nam lahko spremeni barvo glasu, povzroča hripavost, prehodno ali trajno izgubo sluha, oslabljen voh, smrčanje in ne nazadnje obstruktivno apnejo v spanju (OSA).

Najpogostejši vzroki zamašenega nosu so alergije ter strukturne spremembe nosu kot so deviacije nosnega pretina, kronična vnetja sinusov in nosna polipoza. Alergije ugotavljamo s kožnim testiranjem. Najpogostejša alergena, ki povzroča kronično zamašen nos sta hišna in/ali močnata pršica.

Z bioloških staranjem se nosna sluznica stanjša, postane zasušena in ranljiva, stene nosu pa so prekomerno upogljive in pri dihanju hitreje kolabirajo. Tudi to je lahko vzrok za moten pretok zraka skozi nos.

Kronično zamašen nos zdravimo z vlaženjem nosnih hodnikov s fiziološko raztopino, z vpihavanjem nosnih steroidov in anti-histaminiki v nos.

IZGUBA VOHA (VONJA)

Nam najbolj znana je prehodna izguba voha in okusa, ki se pojavi pri navadnemu prehladu ali pri vnetih sinusih. Sprememba okusa je največkrat povezana z izgubo voha.

Kronična izguba voha ni omejena samo na nezmožnost zavohati cvetoče rožice, ampak nam onemogoča pravočasno zaznati neprijetne vonjave pokvarjene hrane in onesnaženosti našega okolja.

Oslabljen voh se strokovno imenuje hyposmia, izguba voha pa anosmia. Kronično izgubo voha povzročajo kronični sinuzitisi, nosni polipi, kajenje, alkoholizem, določena zdravila (za pritisk, za nižanje holesterola, antidepresivi…) , nevrološka obolenja ter poškodbe glave.

Izguba voha v povezavi s smrčanjem je napovednik hujšega vnetja nosne sluznice, ki zahteva obravnavo pri alergologu in/ali specialistu ORL.

Izgubo voha zdravimo z vlaženjem nosnih hodnikov s fiziološko raztopino, nosnimi steroidi, antihistaminiki, odstranitvijo nosnih polipov ter prenehanjem kajenja.

SUHO GRLO

Občutek suhega grla in cmoka v grlu je največkrat v povezavi z zamašenim nosnim prehodom ponoči in z razvojem astme.

Suho grlo je lahko tudi posledica dihanja hladnega in suhega zraka, pri uživanju zdravil za odvajanje vode, kofeina in alkohola, lahko pa je simptom določenih sistemskih obolenj (sicca sindrom) ter kot neželeni učinek nekaterih zdravil. Draženje in žgečkanje v grlu pa je lahko posledica kajenja, vdihavanju onesnaženega zraka, kemikalij in prahu.

Srbeče in suho grlo se lahko pojavi pri alergijskem vnetju zgornjih dihal, ki ga po navadi spremljajo še kihanje, voden nosni izcedek, zatok sluzi iz nosu v grlo in pokašljevanje.

Suho grlo v povezavi z zamašenim nosom in smrčanjem je lahko napovednik obstruktivne apneje v spanju (OSA).

REFLUKSNO OBOLENJE

Refluksno obolenje ali t.i. GERB je skupek simptomov zaradi poškodovanja sluznice požiralnika ali celo žrela. Zaradi refluksa kisle želodčne vsebine iz želodca v požiralnik, sluznica požiralnika postane pordela, razjedena, boleča in ranljiva.

V spodnjem delu požiralnika je vratar oz. mišica (sfinkter), ki zapira prehod med želodcem in požiralnikom in onemogoča refluks kislega želodčnega soka v požiralnik. Pri slabem delovanju sfinktra pride do zatekanja kisle želodčne vsebine v požiralnik; pojavijo se simptomi GERB-a.

Ti se kažejo kot pekoči občutek izza prsnice, ki so pogostejši pri ležanju na hrbtu ali pri pripogibanju, s spahovanjem, slabostjo in kroničnim pokašljevanjem. Vplivajo tudi na boleče grlo in na občutek cmoka v njem.

V kombinaciji z zamašenim nosom in prekomerno telesno težo, lahko GERB vpliva tudi na razvoj smrčanja in kasneje obstruktivne apneje v spanju (OSA). Bolniki z GERB se zdravijo z zdravili, ki zmanjšajo proizvodnjo kisline v želodcu. Prevalenca GERB-a je 10-20% odrasle populacije.

SRČNE ARITMIJE

Srčni ritem je lahko prehiter, če je utrip večji od 100/minuto (tahikardija), prepočasen, če je pod 60/minuto (bradikardija) ali pa nereden oz. neenakomeren, takrat gre za aritmijo.

Določene aritmije so zelo nevarne in vodijo v zastoj srca in smrt. Nevarne so tudi tiste motnje v bitju srca, ki vodijo v omotico in/ali nezavest.

Srčne aritmije so posledica obolenja srca, največkrat v sklopu koronarnega obolenja (zožene žile, ki prehranjujejo srce) ali obolenja srca kot posledica visokega krvnega tlaka.

Včasih, ko je srce ultrazvočno normalno in pri obremenitvi (CEM) ni znakov za koronarno obolenje, so lahko motnje srčnega ritma posledica obstruktivne apneje v spanju (OSA). Zaradi OSA bolnik med spanjem večkrat preneha dihati, sledi padec koncentracija kisika v krvi. Pojavi se t.i. oksidativni stres, aktivacija simpatičnega živčevja, ki v kombinaciji s hipoksemijo (prenizko koncentracijo kisika v krvi) sproži aritmije.

V kolikor bolniki smrčijo, spijo neučinkovito in so preko dneva prekomerno zaspani, ter se zdravijo zaradi nerednega bitja srca, lahko bolehajo zaradi obstruktivne apneje v spanju (OSA).

Te aritmije se pozdravijo same od sebe, ko pričnemo zdraviti motnje dihanja med spanjem.

...

Vibracija mehkih struktur pri smrčanju

...

Mehko nebo (črna puščica) in jeziček (siva puščica)