Strokovne vsebine

1. MOTNJE DIHANJA V SPANJU

SMRČANJE

Smrčanje ni nič nenavadnega. Skoraj vsakdo smrči vsaj med prebolevanjem nahoda. Največkrat je bolj moteče za partnerja kot za samega smrčača.

Prevalenca smrčanja je 30% do 40%, torej vsaj tretjina odraslih smrči vsaj občasno. Vztrajno in dolgoletno smrčanje pa je vzrok za neučinkovit spanec in dnevno zaspanost.

Smrčanje je zvok, ki se pojavi kot posledica vibracij zadebeljene sluznice nosu, mehkega neba, ustne votline, žrela in grla. Glavni udeleženec pri smrčanju je mehko nebo, ki je največkrat glavni krivec za moteno spanje.

Smrčanje se pojavi, če je pretok zraka skozi nos ali usta otežen.

Vzroki oteženega dihanja preko nosu so sezonske ali celoletne alergije, trdovratna vnetja obnosnih votlin, nosna polipoza ali deviacija nosnega pretina. Vzrok oviranega pretoka skozi usta je v preohlapnem vratnem in podčeljustnem mišičju, ki povzroči pri ležanju na hrbtu pomik korena jezika proti žrelu in grlu. To se zgodi pri globokemu spancu, alkoholnem opoju, uporabi pomirjeval ali drog ter s samim staranjem telesa oz. mišičnih vlaken.

Smrčijo tudi ljudje s prekomerno telesno težo, ki imajo pod sluznico žrela in grla obilo maščevja, ki fizično zožuje dihalna pota. Predvsem otroci, ter nekateri odrasli pa smrčijo zaradi povečanih mandljev ali žrelnic.

Dolgoletno in vztrajno smrčanje je lahko napovednik obstruktivne apneje v spanju. Takrat gre za občasno prenehanje dihanja med smrčanjem, neučinkovito spanje s pogostim prebujanjem, prekomerno dnevno zaspanost in nižjo kvaliteto življenja.

Ta bolezenski sklop vodi v razvoj zvišanega krvnega tlaka, obolenj srca in ožilja, zvišanja telesne teže, v pojav sladkorne bolezni tip 2, motenj srčnega ritma, dovzetnosti do možganske kapi, depresij ter demence v zgodnjem starostnem obdobju.

KRONIČNO ZAMEŠEN NOS

Nos je lahko zamašen preko celega dneva, lahko pa je zamašen samo ponoči oz. se zapre šele proti jutru. Klinično se zapora nosu kaže kot občutek suhega in hrapavega grla pri prebujanju zjutraj, potrebi po splahovanju ust ponoči, jutranjim kašljem, občutkom cmoka v grlu ter razbrazdanim in bolečim jezikom.

Nos in obnosne votline so zelo pomembne za pljuča. Vdihani zrak očistijo, ga segrejejo in navlažijo tako, da pride vanje ustrezno pripravljen. Dihanje skozi usta nima tega učinka.

Za nazorno primerjavo so nos in obnosne votline kot filter za gorivo pri avtomobilu; če je ta filter za gorivo zamašen, nam dober avto in čisti bencin ne zadostujeta za učinkovito delovanje motorja. Enako velja za pljuča, ki so motor našega organizma in hitro opešajo, če stalno prejemajo neustrezno pripravljen zrak; razvijejo se pljučna obolenja kot so astma, kronični bronhitis in pogoste okužbe vključno s pljučnicami.

Kronično zamašen nos nam lahko spremeni barvo glasu, povzroča hripavost, prehodno ali trajno izgubo sluha, oslabljen voh, smrčanje in ne nazadnje obstruktivno apnejo v spanju (OSA).

Najpogostejši vzroki zamašenega nosu so alergije ter strukturne spremembe nosu kot so deviacije nosnega pretina, kronična vnetja sinusov in nosna polipoza. Alergije ugotavljamo s kožnim testiranjem. Najpogostejša alergena, ki povzroča kronično zamašen nos sta hišna in/ali močnata pršica.

Z bioloških staranjem se nosna sluznica stanjša, postane zasušena in ranljiva, stene nosu pa so prekomerno upogljive in pri dihanju hitreje kolabirajo. Tudi to je lahko vzrok za moten pretok zraka skozi nos.

Kronično zamašen nos zdravimo z vlaženjem nosnih hodnikov s fiziološko raztopino, z vpihavanjem nosnih steroidov in anti-histaminiki v nos

Mehko nebo (črna puščica) in jeziček (siva puščica)

IZGUBA VOHA (VONJA)

Nam najbolj znana je prehodna izguba voha in okusa, ki se pojavi pri navadnemu prehladu ali pri vnetih sinusih. Sprememba okusa je največkrat povezana z izgubo voha.

Kronična izguba voha ni omejena samo na nezmožnost zavohati cvetoče rožice, ampak nam onemogoča pravočasno zaznati neprijetne vonjave pokvarjene hrane in onesnaženosti našega okolja.

Oslabljen voh se strokovno imenuje hyposmia, izguba voha pa anosmia. Kronično izgubo voha povzročajo kronični sinuzitisi, nosni polipi, kajenje, alkoholizem, določena zdravila (za pritisk, za nižanje holesterola, antidepresivi…) , nevrološka obolenja ter poškodbe glave.

Izguba voha v povezavi s smrčanjem je napovednik hujšega vnetja nosne sluznice, ki zahteva obravnavo pri alergologu in/ali specialistu ORL.

Izgubo voha zdravimo z vlaženjem nosnih hodnikov s fiziološko raztopino, nosnimi steroidi, antihistaminiki, odstranitvijo nosnih polipov ter prenehanjem kajenja.

SUHO GRLO

Občutek suhega grla in cmoka v grlu je največkrat v povezavi z zamašenim nosnim prehodom ponoči in z razvojem astme.

Suho grlo je lahko tudi posledica dihanja hladnega in suhega zraka, pri uživanju zdravil za odvajanje vode, kofeina in alkohola, lahko pa je simptom določenih sistemskih obolenj (sicca sindrom) ter kot neželeni učinek nekaterih zdravil. Draženje in žgečkanje v grlu pa je lahko posledica kajenja, vdihavanju onesnaženega zraka, kemikalij in prahu.

Srbeče in suho grlo se lahko pojavi pri alergijskem vnetju zgornjih dihal, ki ga po navadi spremljajo še kihanje, voden nosni izcedek, zatok sluzi iz nosu v grlo in pokašljevanje.

Suho grlo v povezavi z zamašenim nosom in smrčanjem je lahko napovednik obstruktivne apneje v spanju (OSA).

REFLUKSNO OBOLENJE

Refluksno obolenje ali t.i. GERB je skupek simptomov zaradi poškodovanja sluznice požiralnika ali celo žrela. Zaradi refluksa kisle želodčne vsebine iz želodca v požiralnik, sluznica požiralnika postane pordela, razjedena, boleča in ranljiva.

V spodnjem delu požiralnika je vratar oz. mišica (sfinkter), ki zapira prehod med želodcem in požiralnikom in onemogoča refluks kislega želodčnega soka v požiralnik. Pri slabem delovanju sfinktra pride do zatekanja kisle želodčne vsebine v požiralnik; pojavijo se simptomi GERB-a.

Ti se kažejo kot pekoči občutek izza prsnice, ki so pogostejši pri ležanju na hrbtu ali pri pripogibanju, s spahovanjem, slabostjo in kroničnim pokašljevanjem. Vplivajo tudi na boleče grlo in na občutek cmoka v njem.

V kombinaciji z zamašenim nosom in prekomerno telesno težo, lahko GERB vpliva tudi na razvoj smrčanja in kasneje obstruktivne apneje v spanju (OSA). Bolniki z GERB se zdravijo z zdravili, ki zmanjšajo proizvodnjo kisline v želodcu. Prevalenca GERB-a je 10-20% odrasle populacije.

SRČNE ARITMIJE

Srčni ritem je lahko prehiter, če je utrip večji od 100/minuto (tahikardija), prepočasen, če je pod 60/minuto (bradikardija) ali pa nereden oz. neenakomeren, takrat gre za aritmijo.

Določene aritmije so zelo nevarne in vodijo v zastoj srca in smrt. Nevarne so tudi tiste motnje v bitju srca, ki vodijo v omotico in/ali nezavest.

Srčne aritmije so posledica obolenja srca, največkrat v sklopu koronarnega obolenja (zožene žile, ki prehranjujejo srce) ali obolenja srca kot posledica visokega krvnega tlaka.

Včasih, ko je srce ultrazvočno normalno in pri obremenitvi (CEM) ni znakov za koronarno obolenje, so lahko motnje srčnega ritma posledica obstruktivne apneje v spanju (OSA). Zaradi OSA bolnik med spanjem večkrat preneha dihati, sledi padec koncentracija kisika v krvi. Pojavi se t.i. oksidativni stres, aktivacija simpatičnega živčevja, ki v kombinaciji s hipoksemijo (prenizko koncentracijo kisika v krvi) sproži aritmije.

V kolikor bolniki smrčijo, spijo neučinkovito in so preko dneva prekomerno zaspani, ter se zdravijo zaradi nerednega bitja srca, lahko bolehajo zaradi obstruktivne apneje v spanju (OSA).

Te aritmije se pozdravijo same od sebe, ko pričnemo zdraviti motnje dihanja med spanjem.

Vrste motenj dihanja

OBSTRUKTIVNA SPALNA APNEJA (OSA)

Gre za dinamično zaporo zgornjih dihalnih poti (nosnih hodnikov, žrela ali grla) med spanjem. Navadno je mišičje med spanjem sproščeno in zato bolj ohlapno. Koren jezika lahko zdrsne nazaj proti zadnji steni žrela, mlahavo in zadebeljeno mehko nebo se lahko povesi na koren jezika, vneta ali nabrekla sluznica nosnih hodnikov in žrela lahko stisne dihalno pot, enako tudi povečani žrelnici in/ali nebnici.

Vsi ti vzroki lahko prehodno prekinejo pretok zraka do pljuč; zastoj lahko traja od 10-120 sekund. Med apnejo (zastojem dihanja) se dihalne mišice in preponi krčijo, da bi omočili pretok zraka oz. vdih.

Taki bolniki ponoči najpogosteje smrčijo, se premetavajo po ležišču , se prekomerno znojijo in se večkrat zbujajo v paniki pomanjkanja sape. Partnerji pa opažajo, da smrčači večkrat na noč prenehajo dihati. Zjutraj se taki bolniki zbujajo čemerni, zbiti, utrujeni, upočasnjeni, z občutkom, da se niso naspali oz. da niso nič sanjali. Preko dneva večkrat zakinkajo tako doma kot na delovnem mestu. Delovno in umsko so manj učinkoviti. So velikokrat povzročitelji delovnih in prometnih nezgod.

NARKOLEPSIJA

Gre za motnjo spanja, ki se začne v najstniških letih. Prisotna je kronična prekomerna dnevna zaspanost in pojav pravega »napada« nenadne zaspanosti, ko se kljub neustrezni situaciji ne moreš upreti spancu. Taki bolniki so včasih genetsko obremenjeni in imajo prednike s podobnimi težavami.

Katapleksija je oblika narkolepsije, kjer se med napadom spanja pojavijo tudi paraliza mišic in moraste sanje s halucinacijam podobnimi stanji.

Zdravljenje narkolepsije sodi v roke nevrologom, specializiranim za motnje spnja.

SINDROM NEMIRNIH NOG:

Gre za neugoden občutek srbenja v spodnjih okončinah, ki sproži neustavljivo potrebo po premikanju nog. Pomagata gibanje nog ali hoja. Taki bolniki se zaradi tega pogosto prebujajo, hodijo ponoči… Spanec je tako zelo moten. Zdravljenje je relativno enostavno s sproščujočimi razteznimi vajami za okončine, z jogo pred spanjem ter z železovimi nadomestki, v kolikor gre za pomanjkanje železa.

HOJA V SPANJU

Najpogosteje je prisotna pri otrocih. Gre za hojo med spanjem. Velikokrat je povezana z depresijo in anksioznostjo. Epizode lahko trajajo tudi do nekaj minut. Specifičnega zdravljenja ni.

Največkrat mine med odraščanjem.

MOTNJE SPANJA PRI SOMATSKIH BOLEZNIH

Te motnje so povezane s hudimi somatskimi boleznimi. To so bolniki z neurejeno nočno astmo, s kroničnim bronhitisom (KOPB) in pomanjkanjem kisika v krvi, bolnikih s hudim srčnim popuščanjem in nočnim dušenjem, z motnjami srčnega ritma, sladkorno boleznijo tip2, z refluksnim obolenjem požiralnika, s Parkinsonovo boleznijo ali bolečinskim sindromom pri rakavih ali nevroloških obolenjih. Terapija je simptomatska in ciljana glede na tip obolenja.

MOTNJE SPANJA PRI DUŠEVNIH BOLEZNIH

Depresija, anksioznost, posttravmatski stresni sindrom ali panične motnje zelo motijo spanec. Taki bolniki potrebujejo psihiatrično obdelavo in terapijo.

Vzroki smrčanja in apnej

Vzroki smrčanja in apnej?

Pri odgovoru si moramo pomagati z zakoni fizike. Gre za posledice t.i. Bernoullijevega principa. Za poenostavitev bom pokazal naslednjo slikico:

Zamislimo si potoček, ki mirno teče po ravnini. Na določenem delu večja kamna na vsaki strani brega zožita in razpolovita strugo potočka. Do tedaj mirno žuborenje potočka se v zoženi strugi prelevi v hitrejši tok, v bučanje, v turbulenco in penjenje vode. Nižji tlak vode na ožini vpliva na brežino, kar vodi v dodatno oviran pretok.

Podobno se lahko dogaja v zgornjih dihalih.

Najpogostejše prirojene ožine v zgornjih dihalih so na nivoju mehkega neba in na korenu jezika.

Na teh mestih pride do pospešenega pretoka zraka, do vibriranja sluznice ter turbulence zraka in glasnega dihanja oz. smrčanja. Smrčanje zasuši nosno sluznico, ki postane lepljiva in se med seboj zlepi. Zato se lahko celo prekine dihanje skozi nos.

Kadar ne moremo več dihati skozi nos, zadihamo skozi usta.

Jezik, ki je med dihanjem skozi nos in zaprtimi usti stabilen in fiksiran na trdo oz. mehko nebo, se pri odpiranju ust odlepi od neba in lahko zdrsne v žrelo ali celo grlo. Dihalna pot se tako lahko v celoti zapre. Pojavijo se t.i. apneje oz. najpogostejša varianta obstruktivna apneja v spanju.

Ker je bolnik med apnejo v stresu, se napol zbudi in poskuša zadihati. Po davljenju in lovljenju sape omotično »izrine« jezik nazaj v ustno votlino.

Apneje povzročajo stres in upad kisika v krvi-hipoksemijo. Oba mehanizma sta zelo pomembna za bolezenske posledice apnej oz. motenj dihanja v spanju.

Kako odpravljamo težave s smrčanjem in apnejami?

Zgornja dihala so po obliki podobna frači.

Začnejo se z nosnima prehodoma, sledi žrelo, nato grlo z glasilkama in sapnico kot pričetkom spodnjih dihal.

Smrčanje nastaja pogosto tik nad mehkim nebom, kjer se enakomeren (laminaren) tok zraka iz obeh nosnih prehodov združi v enotno žrelo. To povzroči turbulenco zraka in trepetanje mehkega neba, kar vodi do nosnega smrčanja.

Pri hkratnem dihanju skozi nos in usta lahko koren jezika vibrira in se dotika zadnje stene žrela. Govorimo o ustnem smrčanju, ki je pogostejše pri čokatih ljudeh s kratkim in debelim vratom.

Kako zdravimo obe obliki smrčanja, ki ju spremljajo apneje in utrujenost?

Pri nosni varianti smrčanja, s posegi na mehkem nebu npr. uvuloplastiko. Pri ustnem smrčanju pa z odmikom korena jezika proč od žrela (nočnimi zobnimi protezami ali kirurškim pomikom podjezične kosti proti ščitničnem hrustancu).

Smrčijo tudi ljudje preobčutljivi na pršice, ker imajo pogosto zožene nosne hodnike. Take bolnike zdravimo s steroidnimi pršili za nos in tabletami proti alergijam.

Prav tako lahko smrčijo in imajo motnje dihanja v spanju tudi nekateri mlajši bolniki z povečano žrelnico ali mandeljni. Ko jih odstranimo je stanje izboljšano.

Veliko debelih ljudi pa smrči in imajo apneje zaradi sistemsko zoženih dihal ob zadebeljeni plasti maščobnega tkiva pod dihalno sluznico. Takim bolnikom pomagamo s aparati CPAP.

Obstruktivna apneja v spanju

Izraz »apnea« pomeni prenehanje dihanja. Približno 2-4% odraslih ima vsaj lažjo obliko obstruktivne apneje v spanju (OSA).

Taki bolniki ponoči praviloma smrčijo, se premetavajo po ležišču , se prekomerno znojijo in se večkrat zbujajo v paniki pomanjkanja sape. Partnerji pa opažajo, da smrčači večkrat na noč prenehajo dihati. Zjutraj se taki bolniki zbujajo čemerni, zbiti, utrujeni, upočasnjeni, z občutkom, da se niso naspali oz. da niso nič sanjali. Preko dneva večkrat zakinkajo tako doma kot na delovnem mestu. Delovno in umsko so manj učinkoviti. So velikokrat povzročitelji delovnih in prometnih nezgod.

Obstajajo tri vrste apnej v spanju: centralne (delež 0,4%), obstruktivne (delež 84%) in mešane oz. kompleksne (delež 15%).

Skupna lastnost vseh apnej je padec koncentracija kisika v arterijski krvi. Praviloma se zasičenost kisika v periferni krvi pri zdravih giblje med 95-98%. Zasičenost s kisikom, ki meji na resnejša obolenja pa se giblje med 89-92%. Pri hudi apnej v spanju pa pade koncentracija kisika tudi na 55-65%. Pomanjkanje kisika v krvi naredi nepopravljive posledice na vse organske sisteme v telesu.

Simptomi smrčanja in apnej v spanju so lahko leta in deseletja neprepoznavni, bolniki zaznavajo le nerazpoloženost in dnevno zaspanost.

Kasneje pa se razvije sladkorna bolezen tip 2, arterijska hipertenzija, možganska kap, motnje srčnega ritma, obolenja srca in ožilja, erektilna disfunkcija, depresivnost in demenca.

Taki bolniki imajo zvišano telesno težo, pogosto pa jih spremljata kronični rhinitis, KOPB in astma.

Zdravljenje OSA je kompleksno, na več nivojih. Vključuje hujšanje, spodbujanje telesne aktivnosti, ureditev prehodnosti nosnih poti (kirurško ali protivnetno), odsvetuje se jemanje sedativov, kajenje in pitje alkohola. Velikokrat pa je potrebno dodatno zdravljenje z aparaturami, ki proizvajajo v dihalih nadtlak (CPAP).

Prehod preko grla je neoviran

Prehod preko grla je oviran

Stopnje obolenja

SPLOŠNE ZNAČILNOSTI:

Apneja med spanjem (apnoe) je bolezensko stanje, pri katerem pride med spanjem do prekinitve dihanja. Pogosto trajajo apnojične pavze od 10 do 120 sekund in se lahko pojavijo tudi več 30 krat na uro. Plitko in manj učinkovito dihanje se imenuje hipopneja (hypopnoe).

Apneja med spanjem se potrdi z preučevanjem spanja: polisomnografijo, oz. njeno enostavnejšo varianto respiratorno poligrafijo.

Ločimo tri tipe motenj dihanja med spanjem:

centralni (CSA) s prevalenco 0,4%
obstruktivni (OSA) s prevalenco 84%
in mešani tip (kombinacija CSA in OSA) z prevalenco do 15% primerov.

Pri CSA gre za oslabljen dražljaj za dihanje na nivoju možganovine, živcev ali dihalnega mišičja.

Pri OSA gre pa za dinamično zaporo v zgornjih dihalih (nosni prehodi, žrelo, koren jezika in grlo), ki ga po navadi spremlja smrčanje.

Pri mešanem tipu gre najpogosteje za kombinacijo OSA s popuščanjem srčne mišice.

Pri motnjah dihanja med spanjem se oboleli le redko zavedajo, da imajo težave z dihanjem oz. da se ponoči prebujajo.

Posledice motenj dihanja med spanjem je pomanjkanje kisika v krvi (hipoksemija), stres in posledične okvare raznih organov v telesu (srcea žil, možganov, pljuč, prebavil, ledvic, mišičja…) Taki bolniki tožijo zaradi prekomerne dnevne zaspanosti, kronične utrujenosti in slabe koncentracije.

Intenziteta motenj dihanja v spanju je opredeljena na podlagi števila apnej in hipopnej (plitkega dihanja) na eno uro:

-merilo obolevnosti pri polisomnografiji oz. 5 kanalni respiratorni poligrafiji je AHI (apneja-hipopneja indeks)- govori o ševilu apnej in hipopnej na 1 uro spanja,

-merilo obolevnosti pri 4 kanalni respiratorni poligrafiji je REI (respiratory event index) – govori o številu apnej in hipopnej na 1 uro snemanja:

AHI oz. REI <5 =še normalno
AHI oz. REI: 5-15 =blaga stopnja motenj dihanja v spanju
AHI oz. REI: 15-30 =zmerna stopnja motenj dihanja v spanju
AHI oz. REI: > 30 =huda stopnja motenj dihanja v spanju

Po definiciji je apneja skoraj popolna prekinitev dihanja za >10 sekund, hipopneja pa za 30% zmanjšan pretok zraka za >10 sekund.

Pred-testno verjetnost motenj dihanja v spanju ocenjujemo z naslednjimi testi: Epworthovo lestvico zaspanosti (ESS), Berlinskim in STOP-BANG vprašalnikom.

Pozitiven izvid pri ESS lestvici je, če bolnik preseže 10/24 točk, visoko pozitiven pa, če preseže 18/24 točk, pri Berlinskem vprašalniku, če je pozitiven v 2/3 kategorijah, pri STOP-BANG vprašalniku pa če je višji od 4/8.

Diagnostika motenj dihanja

Pri bolnikih, ki smčijo, ki večkrat s težavo dihajo skozi nos ponoči, ki spijo neučinkovito in so podnevi zaspani je najprej potrebna poglobljena anamneza specialista za motnje dihanja v spanju (pulmolog ali nevrolog).

Nato se naredi natančen klinični pregled, tako iz internističnega kot nevrološkega vidika. Pri strukturnih motnjah čeljusti, obraza ali nosu, je potrebno vključiti še specialiste ORL in kirurge za bolezni čeljusti in obraznih kosti.

Nadaljna obravnava vključuje snemanje spanja (polisomnografijo ali respiratorna poligrafija).

Polisomnografija: je diagnostični postopek , ki preko noči zaznava delovanja različnih bioloških sistemov bolnika. Praviloma se opravlja v bolnišnici v posebej prirejenem laboratoriju za motnje spanja. Na bolnika se pričvrstijo senzorji, ki spremljajo delovanje možganov, premikanja oči, čeljustnih mišic, gibanja nog, premikanje prsnega koša in trebuha, pretoka zraka skozi nos ter lege telesa med spanjem. Zaznavajo tudi smrčanje, srčni utrip in zasičenost krvi s kisikom.

Respiratorna poligrafija (4 kanalna): je diagnostičen postopek podoben kot polisomnografija, vendar omejen samo na diagnostiko obstruktivnih motenj dihanja v spanju. Ne zaznava električne aktivnosti možganov in telesnih mišic, ostalo pa enako kot polisomnografija.

Respiratorna poligrafija (5 kanalna): je okrnjena varianta 8 kanalne polisomnografije, ki se lahko uspešno uporablja ambulantno. Poleg parametrov respiratorne poligrafije zaznava tudi aktivnost možganov z enokanalnim EEG. Zaznava tudi čas spanja, učinkovitost spanja in bolj natančno določi število prebujanj med spanjem.

Respiratorna poligrafija (7kanalna): je trenutno najučinkovitejša in natančna ambulantna poligrafija v državi. Sloni na inovativni PAT tehnologiji. Gre za napravo velikost zapestne ure, ki je nameščena na zapestju in kazalcu. Poleg vseh parametrov, ki jih zaznava 4 kanalna respiratorna poligrafija, opredeli še arhitekturo spanja, čas uspavanja, latenco REM spanja in učinkovitost spanja.

Terapija motenj dihanja

RADIO-FREKVENČNA ABLACIJA (RFA):

Z aparaturo, ki oddaja radijske valove s toplotnim učinkom, se obdelajo mehka tkiva v zgornjih dihalih, najpogosteje spodnji nosni školjki, včasih tudi mehko nebo. Tako obdelana tkiva postanejo manj elastična, se volumsko skrčijo in postanejo bolj kompaktna.

Poseg se lahko opravi na ambulantni način. Opravljajo ga specializirani strokovnjaki iz področja ORL.

UVULO-PALATO-FARINGO PLASTIKA (UPPP):

Gre za poseg na mehkem nebu in jezičku. Poseg lahko odpravi smrčanje in zniža pogostost apnej med spanjem. Poseg opravljajo maksilo-facialni kirurgi in specialisti ORL. Gre za relativno enostaven poseg, ki ga izkušeni strokovnjaki opravljajo celo ambulantno v lokalni anesteziji. Je najpogostejši poseg pri terapevtski obravnavi bolnikov z obstruktivno apnejo v spanju.

KIRURGIJA NA VEČ NIVOJIH (multi level surgery):

Gre za poseg na več nivojih, z odstranitvijo nabreklega mehkega tkiva v žrelu, stanjšanju korena jezika, z RFA nosne sluznice, z odstranitvijo žlez, repozicijo kostnih struktur čeljusti , sprostitvijo nosnih prehodov in korekcijo deviacije nosnega pretina..

BARIATRIČNA KIRURGIJA:

Gre za kirurško metodo hujšanja. Največkrat se uporabi laparoskopska tehnika (malo invazivna video metoda z uporabo tankih sond), redkeje klasična metoda odpiranja trebušne stene.

Včasih se na požiralnik namesti obroček, ki zožuje požiralnik in ovira požiranje hrane, pogosteje se pa odstrani del želodca oz. se naredi njegov popolni obvod.

ZOBODRAVSTVENI APARATI (MAD):

Primerni so samo za blago do zmerno OSA. Naprave se nataknejo kot proteza na zobe in se nosijo samo ponoči med spanjem. Pomaknejo spodnjo čeljust naprej in navzdol tako, da sprostijo pretok zraka preko žrela v grlo. S to metodo se ukvarjajo samo specializirani stomatologi.

NEKIRURŠKE METODE (CPAP):

Stalna podpora dihanja s pozitivnim tlakom (CPAP) je bila uvedena okoli leta 1980. Dokazano

zniža umrljivost pri bolnikih z OSA.

Terapija s CPAP dokazano zmanjša zaplete pri bolnikih s OSA na raznih organskih sistemih.

Preko nosne ali nosno-ustne maske posebna aparatura (kompresor) pomaga med dihanjem razširiti zgornja dihalna pota in omogoča neovirani vstop zraka v pljuča.

Aparat se uporablja samo med spanjem. Danes so te aparature računalniško izpopolnjene in se prilagajajo bolnikovemu dihalnemu ritmu oz. vzorcu ter tudi stopnji ovire-zapore v zgornjih dihalih. Opremljene so tudi z vlažilci, ki ustrezno navlažijo in segrejejo zrak, ki vstopa v dihala. Imamo več različic aparatur, ki proizvajajo nadtlak: CPAP, Bi PAP, APAP…

Potek dela v našem laboratoriju

DIAGNOSTIKA OBSTRUKTIVNIH MOTENJ DIHANJA V SPANJU (OSA):

Bolnik naj obvezno prine na vplogled specialistične izvide pulmologa, kardiologa ali specialista ORL.
V ambulanti se izpolnijo vprašalniki (Berlinski, ESS in STOP-BANG).
4 kanalno, 5 kanalno respiratorno poligrafijo in WatchPAT 300 opravimo ambulantno. Aparat za snemanje spanja namesti osebje kar v naši ambulanti, bolnik pa gre nato spat domov v svojo posteljo. Za bolnike, ki so zelo oddaljeni od nas, svetujemo prenočevanje v mestnem hotelu ali na bližnjem kmečkem turizmu, v mirnem okolju pohorskega predgorja.
Vsem bolnikom opravimo poglobljeno in ciljano anamnezo ter naredimo celoten klinični pregled. Po presoji opravimo tudi rentgensko slikanje nosu ter obnosnih votlin, endoskopijo dihal (pregled dihal z optičnim inštrumentom), alergološko testiranje, rentgenogram pljuč in srca, preiskave pljučne funkcije, test na astmo, EKG ter obremenitveno testiranje (CEM).

TERAPIJA OBSTRUKTIVNIH MORENJ DIHANJA V SPANJU (OSA):

Bolnike z motnjami dihanja v spanju delimo na tri stopnje:

blaga OSA: AHI (REI) od 5-15 dogodkov na uro,
zmerna OSA: AHI (REI) med 15-30 dogodkov na uro,
težka OSA: AHI (REI) več kot 30 dogodkov na uro.

Bolnike z blago do zmerno OSA (AHI oz. REI <30/uro), ki imajo spremenjeno anatomijo nosu, mehkega neba, nebnic, žrela ali grla, usmerimo h konzilijarnim specialistom ORL s predlogom prednostne obravnave. Sodelujemo s spacialisti ORL iz Celja, Ljubljane in Maribora, ki se poglobljeno ukvarjajo z obravnavo smrčačev z motnjami dihanja v spanju.

Bolnike, ki imajo spremenjeno anatomijo spodnje čeljusti ali zobovja, preusmerimo h konzilijarnemu stomatologu ali ortodontu, ki zdravita blago OSA (AHI or. REI < 15/uro) s čeljustnimi protezami, ki med spanjem pomaknejo spodnjo čeljust naprej in sprostijo žrelo (MAD: mandibular advancement device). Sodelujemo s ortodontkinjo iz Celja.

Bolnike s prekomerno telesno težo (ITM več kot 40) preusmerimo k bariatričnnim internistom ali kirurgom v Bolnišnico Slovenj Gradec. Gre za izkušene strokovnjake, ki s internističnimi ali kirurškimi metodami pomagajo pri zniževanju telesne teže.

V kolikor pa gre za hudo OSA (AHI oz. REI >25) s pomembnimi padci zasičenosti kisika v periferni krvi in simpotmi utrujenosti, nadaljujemo s titracijo nadtlaka (testiranjem z APAP) na bolnikovem domu. Titracija pomeni določanje višine nadtlaka, ki ga proizvaja testni aparat v nosu, ustih in grlu. Bolniku se tako stabilizirajo zgornje dihalne poti, preneha smrčati, spi učinkovito brez prekinitev dihanja (apnej).

Postopek je zelo enostaven in neboleč.
Preiskovanec dobi na posodo aparat, ki proizvaja nadtlak, da premaga upor v žrelu oz. grlu bolnika tako, da ta spi mirno, učinkovito, brez smrčanja in apnej. Ta aparatura se imenuje APAP (authomatic positive airway pressure), ki samodejno, glede na bolnikov odziv, prilagaja višino nadtlaka v dihalih, najpogosteje v razponu 4-15 cmH2O. Aparat zaznava število preostalih apnej, koncentracijo kisika v krvi, srčni utrip in čas uporabe aparata.
Bolnike naučimo rokovati z aparatom v naši ambulanti. Seznanimo jih z namenom testiranja, izberemo jim ustrezno dihalno masko in jih naučimo masko pritrditi na obraz. Bolniki so eno uro pod kontrolo našega strokovnjaka, da se zagotovi ustreznost tesnenja maske ali morebitno nelagodje oz. utesnjenost.
Po dveh nočeh testiranja (titracije), ki jo opravi bolnik doma, se v ambulanti preveri računalniški zapis bolnikovega odziva na APAP (RDI, ODI, srčni utrip, potreben nadtlak v dihalnem sistemu, tesnenje maske…). V kolikor je odziv ustrezen in ugoden se predpiše aparat CPAP ali APAP na naročilnico, ki bremeni zdravstveno zavarovanje.
Naš laboratorij za preučevanje spanja ima pooblastilo, da v imenu ZZZS predpišemo CPAP/APAP aparat.
V sklopu celotne diagnostike na zeleno napotnico pokrije zdravstvena zavarovalnica vse stroške diagnostike in terapije, vključno s potrošnim materialom.

Organogram motenj dihanja

VSAKO ZAČETO KLINIČNO POT TUDI USTREZNO ZAKLJUČIMO

Dnevna zaspanost

DNEVNA ZASPANOST:

Če dnevna zaspanost vztraja daljše časovno obdobje obstaja verjetnost, da posameznik trpi zaradi motenj spanja. Lahko pa je dnevna zaspanost samo simptom zaradi pomanjkanja spanja, oz. prekratkega spanca. Pomanjkanje spanja se namreč nabira kumulativno.

Npr. če vsak dan spimo eno uro manj kot potrebujemo oz. je za nas optimalno, nam do konca tedna manjka 7 ur spanja, kar ustreza primanjkljaju ene polne noči.

Vzroki za dnevno zaspanost so :

Pomanjkanje spanja (akutno po prebedeli noči ali kumulativno zaradi dlje trajajočega prekratkega spanca)
Izmensko delo oz. delo ponoči ali zelo zgodaj zjutraj
Slabe navade spanja (neupoštevanje higiene spanja)
Časovna razlika zaradi potovanja v drugi časovni pas, najpogosteje z letalom (Jet lag)
Zloraba ali odvisnost od raznih spojin (nikotin, alkohol, droge…)
Bolezenska stanja kot je npr. obstruktivna apneja v spanju

Poznamo dve obliki spanja: spanje, kjer hitro premikamo oči (REM spanje) in spanje, ko ne premikamo hitro oči (NREM spanje). REM spanje traja 20%, NREM spanje pa 80% spanca. REM spanje se pojavi približno enkrat na 90 minut.

NREM spanje regenerira iztrošenost telesa, ki se je pojavila na koncu dneva, REM spanje pa sprošča možgane, s premlevanjem vtisov, spominov in misli preteklih dni. Takrat sanjamo. Odrasli spijo povprečno 7,5 ur na noč, z najpogostejšim razponom od 5-9 ur na noč.

Kljub dejstvu, da tretjino našega življenja prespimo, smo do pred kratkim malo vedeli o motnjah spanja. Žal ostajajo mnogi bolniki z motnjami spanja nediagnosticirani.

Prevalenca motenj dihanja v spanju je 20%, od tega je 4% pomembnih. V Sloveniji predvidevamo, da ima motnjo dihanja v spanju okoli 150.000 do 200.000 ljudi, moških okoli 8-10%, žensk pa 3-5%.

Najpogostejša motnja je obstruktivna apneja v spanju (OSA), ki izhaja iz angleškega izraza »obstructive sleep apnea«. Smrčanje je pogosto povezano z obstruktivno apnejo, čeprav večina smrčačev nima obstruktivne apneje.

Nesreče v Černobilu, Bhopalu, na Otoku treh milj in strmoglavljenje Challengerja so bile uradno pripisane usodni napaki zaradi utrujenosti.

Kronično moten spanec, ki je reden spremljevalec obstruktivne apneja, ima usodne posledice na zdravje, ker povzroča bolezni srca in ožilja, visok krvni tlak, sladkorno bolezen tip 2, motnje srčnega ritma, dovzetnost za možgansko kap, psihične motnje, depresivnost, upad libida in erektilna disfunkcija…

Priporočila za zdravo spanje

PRIPOROČILA:

Uporabljajte svojo posteljo. V postelji ne glejte TV in se ne prehranjujte.
Zjutraj vstajajte približno ob isti uri.
Ne spite preko dneva!
Ne jemljite uspaval ali poživil.
Dobrodošla je jutranja telesna aktivnost. Pozno popoldne ali zvečer je športna dejavnost nezaželena.
Dobro uro pred spanjem si privoščite vročo kopel. Ohlajanje telesnega jedra po kopeli bo blagodejno vplivalo na sen.
Potrebna je prilagojena trdota ležišča in ustrezna zračnost zgornjega sloja ležišča.
Dve uri pred spanjem ne uživajte hrane bogate z ogljikovimi hidrati in maščobami.
Pet ur pred spanjem ne uživajte čokolade, coca cole, kave oz. ne kadite.
Če s težavo zaspite, ne berite v postelji več kot pol ure pred spanjem. Čtivo naj ne bo zahtevno, vsekakor ne strokovno.
Če ste negotovi, da boste zjutraj zaspali, si priskrbite budilko. Podzavestna skrb slabi spanec.
Spalno okolje naj ne bo pretoplo (okoli 19-21 st. C).
Toplo mleko ali živila z visoko vednostjo aminokisline triptofana (banane), lahko pomagajo zaspati.
Nekateri prisegajo, da naj bo med spanjem glava obrnjena proti severu.
Če se vam ponoči zapirajo ali sušijo nosni hodniki, jih pred spanjem navlažite s kapljicami fiziološke raztopine.

SLABE NAVADE SPANJA (HIGIENA SPANJA)

Jemanje poživil ob večerih lahko poruši ritem spanja.
Ne bodite špartanski do svojega duha in telesa. Vzemite si čas za sen in tudi počasno prebujanje.
Starejši ljudje oz. upokojenci ne rabijo več toliko spanca kot mladi. Ne hodite zvečer spat s kurami, kajti zbudili se boste sredi noči!
Spanje popoldne vpliva na slabši spanec ponoči.
Onesnaženost s svetlobo in šumi moti spanec.
Pretoplo ali prehladno spalno kolje ni dobro za učinkoviti spanec.
Dremež zvečer med gledanjem TV ni kakovosten in zadosten ter lahko poruši ritem spanja. Vsekakor pa ni priporočljivo gledanje TV programa v spalnici.

Kaj lahko naredite sami

SHUJŠATE!

Normalizacija telesne teže bo stanjšala maščevje pod sluznico žrela in grla, lažje boste dihali in znižala se bo pogostost smrčanja oz. apnej v spanju. Razne diete, tudi ločevalne, ki jih najdete na internetu, po navadi na dolgi rok niso učinkovite.

Najbolje se je držati nekaj naslednjih splošnih navodil:

Za žejo pijte samo vodo. Sokovi in druge oslajene pijače so vir nepotrebnih kalorij, pa še slabo odžejajo. Kozarec soka namreč vsebuje kar osem čajnih žličk sladkorja. Lahko se zgrozimo že samo ob dejstvu, da pollitrska plastenka vode z okusom vsebuje kar 21,5 gramov sladkorja, kar je nekaj takega, kot, če bi pojedli cel pustni krof.
Ne pijte alkoholnih pijač. En gram alkohola vsebuje 6,9 kcal. Za lažjo predstavo si zamislite, da vsak dan spijete 1,25 decilitra vina, ki vsebuje 100 kcal. V enem tednu tako v telo vnesete kar 700 kcal in če malo preračunate, v dobrih dveh mesecih samo s kozarčkom vina na dan zaužijete 7007 kcal, kar enačimo z enim kilogramom maščevja v telesu. S pollitrskim vrčkom piva zaužijete 180 kcal, kar je nekaj takega, kot če bi pojedli štiri jaffa piškote, medtem ko se dva decilitra in pol vina lahko enači s srednje velikim hamburgerjem. Najslabša izbira pa so vsekakor žgane pijače, ki imajo že same po sebi ogromno kalorij, če pa jih mešamo s sokovi ali gaziranimi pijačami, pa naredimo pravo energetsko bombo.
Ne uživajte kruha ob glavnih obrokih, ki že vsebujejo prikuho (krompir,riž, rezance v juhi, makarone). Podatki o energijskih vrednosti kažejo, da je povprečno v kosu kruha (100g) okoli 240 kcal, enako kot jih vsebuje kozarec (2 dcl) polnomastnega mleka. Kruh uživaje samo pri zajtrku.
Opustite večerjo. Najbolje se je izogibati vsaki hrani po 18 uri. To pomeni vsaki hrani, tudi kakšnemu »dietnemu« jogurtu ali sadju, ki imajo »malo« kalorij.

SKRBITE ZA PREHODNOST NOSU!

VAJE ZA VRATNO MIŠIČJE!

Vsako jutro vsaj 15 minut razgibavajte vrat. Vaje so opisane na povezavi na naši internetni strani.
Kompaktne vratne in podčeljustne mišice bodo pripomogle k manjšemu pomiku korena jezika proti žrelu med spanjem.

HOJA S PALICAMI!

Ne gre za t.i. Nordijsko hojo, ampak za »planinsko« hojo. Teleskopski palici si naravnajte na višino ramen. Pri hoji si pomagajte s palicama enako kot takrat, ko hodite navkreber.
S tem se krepijo ramenski obroč in vratno mišičje.
Hodite vsak dan najmanj eno uro; cilj naj vam bo zadihanost in preznojenost. Po nekaj mesecih vaje je zaželeno, da v eni uri prehodite po ravnem okoli 7-8 km.
Napor ob hoji bo koristil tudi krepitvi srčne mišice, dihalnih mišic, nižanju krvnega tlaka in ohranjanju telesne teže.

OSTALI POSTOPKI!

Ne pozabite na zdravila, ki vam jih je predpisal zdravnik in/ali specialist za motnje spanja.
V kolikor imate predpisani aparat, ki proizvaja nadtlak v dihalnem sistemu (CPAP/APAP), ga uporabljajte redno vsako noč. Samo z redno uporabo boste preprečili prezgodnjo demenco.
Prenehajte kaditi. Cigaretni dim draži dihala pa tudi sluznico nosu, žrela in grla.

Miofunkcionalne vaje pri motnjah dihanja v spanju

MIOFUNKCIONALNE VAJE PRI MOTNJAH DIHANJA V SPANJU

Pri motnjah dihanja v spanju miofunkcionalne vaje okrepijo moč in napetost mišic jezika, mehkega neba, grla in vratu.

Reden trening izboljša simptome blage in zmerne obstruktivne apneje v spanju.

Je primeren za vse bolnike z motnjami dihanja v spanju. Tudi za bolnike na APAP oz. CPAP.

Miofunkcionalne vaje omilijo tudi simptome škrtanja z zobmi med spanjem, motnje žvečenja hrane, dihanja preko ust med spanjem in motnje govora.

Če smo pri treningu vztrajni in dosledni in se priučimo zdravih spalnih navad oz. zdravega življenjskega sloga, lahko znižamo stopnjo smrčanja, odpravimo dnevno utrujenost in prekomerno zaspanost.

Opisi 20 vaj:

Ostali ukrepi so opisani tudi v zavihku »Kaj lahko naredite sami«:

Redukcijska dieta oz. aktivno hujšanje.
Telesna aktivnost s hojo po razgibanem terenu v naravi (gozd ali makadamska cesta), kjer se za krepitev vratne muskulature in ramenskih obročev uporabljajo teleskopske pohodne palice, naravnane na višino ramen.
Izogibajte se spanju na hrbtu. Če sumite, da vam to ne uspeva, si prišijte na spalno majico na hrbet v višini obeh lopatic večji gumb (princip »spanje princeske na zrnu graha«.
Ne pozabite na vlaženje nosnih hodnikov z fiziološko raztopino in kapalko, leže, po 5-10 kapljic v vsako nosnico tako zvečer kot zjutraj. Kapajte počasi in ne v curku!

2. KOPB

Kaj je kronični bronhitis ali KOPB

Kronična obstruktivna pljučna bolezen ali KOPB je kronično obolenje dihal. Za KOPB so značilni kratka sapa, kroničen kašelj ter povečano nastajanje sluzi in izpljunka.

Kajenje ali bivše kajenje je daleč najpomembnejši vzrok nastanka KOPB. Zboli približno 20% kadilcev. Za sedaj ni znano, zakaj za KOPB zboli le del kadilcev. Med drugimi vzroki so še velika izpostavljenost prahu in kemikalijam (prah, dražljivci, dim), onesnažen zrak in dim, ki nastaja pri gorenju lesa.

Zaradi KOPB v Sloveniji umre letno od 500 do 600 oseb.

Cigaretni dim škoduje vsem delom pljuč. Sproža brazgotinjenje dihalnih poti oz. bronhijev, ki so pomembni za pretok zraka in okvarja pljučne mešičke oz. alveoluse, ki so pomembni za prenos kisika v kri. Sledi manjša elastičnost in prenapihnjenost pljuč.

Pomnožijo se tudi celice, ki izločajo sluz, sledita kronični kašelj in izkašljevanje. Govorimo o kroničnem bronhitisu.

Cigaretni dim neposredno poškoduje tudi male dihalne poti, katerih premer je manj kot 3 mm. Zaradi vpliva cigaretnega dima se le-te brazgotinijo in zožijo – govorimo o bronhiolitisu.

Poleg dihalnih poti pa so pri KOPB prizadeti tudi nežni pljučni mešički, kjer kisik prehaja iz vdihovanega zraka v kri. Pljučni mešički propadajo, med njimi pa nastajajo votlinice – govorimo o emfizemu. Prostori, zapolnjeni z zrakom, so lahko tudi večji – emfizemske bule.

Vse te spremembe vodijo v napredujočo zaporo dihal, ki je značilno za KOPB in žal ni odpravljiva. Spremembe na pljučih so trajne. Iz vnetih bronhijev se izločajo določene molekule (snovi, ki sicer sodelujejo pri vnetju v pljučih), ki preko krvi preidejo v telesna tkiva in sprožijo propadanje mišic. Bolnik hujša in postane nemočen.

Zaradi občutka brezizhodnosti položaja bolniki s KOPB pogosto zbolijo za depresijo.

Po sedaj veljavni doktrini delimo KOPB glede stanja obolelosti na štiri stopnje, označene s črkami od A do D.

Za najnovejšo opredelitev po GOLD smernicah (The Global Initiative for Chronic Obstructive Lung Disease) je pomemben podatek tudi število hospitalizacije zaradi KOPB v zadnjem letu, stopnja zadihanosti pri naporu ter vpliv obolenja na bolnika s KOPB (CAT vprašalnik).

Postavitev diagnoze in ocena stopnje KOPB je v domeni specialista za pljučne bolezni, pulmologa (latinska izpeljanka) ali pnevmologa (grška izpeljanka).

KAKO POTEKA KOPB?

Razvije se zelo počasi po 20-30 letih kajenja zavojčka cigaret na dan. Nastaja neopazno tako, da bolniki menijo, da so zdravi z zgolj slabo kondicijo. Tipični znaki KOPB so kašelj, izkašljevanje sluzi, vremenska občutljivost ter zadihanost ob naporu.

Bolniki se hitro prehladijo, pojavljata se gnojni izpljunek in piskanje v pljučih.

Pomanjkanje kisika kasneje povzroča utrujenost, pomodrelost ustnic, obolenja srca z otekanjem nog ter utrujenost z upadom mišične mase.

Opis poteka razvoja KOPB pri tipičnem bolniku je v naslednjem povzetku citata:

»Oglašam se kot eden mlajših bolnikov s kroničnim obstruktivnim bronhitisom. Star sem namreč 53 let. Tri leta sem tudi invalidsko upokojen. Že 11 let pa živim s spoznanjem, da so okvare na pljučih nepopravljive in da se mi ne obeta nič kaj lepa prihodnost.

Ko razmišljam o preteklosti in o vzrokih za nastanek bolezni, ugotavljam, da so se bolezenske tegobe pričele že v mladih letih. Že okrog 15. leta so se pričela pojavljati kar pogosta vnetja grla in glasilk. Brez pravega prehlada sem dobil hripav glas ali pa ostal brez glasu tudi dva do tri mesece. Ta vnetja v grlu so se mi pojavljala do nekako 30. leta, ko so povsem prenehala. Pogosto sem imel tudi angine in v starosti 32 let so mi operativno odstranili povečano ščitnico.

Kaditi sem pričel pri 18 letih in se potem naslednjih 20 let kajenja tudi odvajal, seveda le za kak dan. Moram priznati, da so me cigarete običajno dražile na lažji ali hujši kašelj. Ob nekem pravem razpoloženju mi je končno le uspelo opustiti kajenje in to brez večjih muk, pred spoznanjem, da že bolujem za kroničnim bronhitisom.

Nekako po 35. letu sem pričel opažati, da mi usiha energija. Pri študiju ob delu mi je zmanjkovalo volje, izgubil sem interes za marsikatero aktivnost, pri fizičnih delih nisem več mogel slediti skupini. Pohajala mi je namreč sapa. Pričeli so se nabirati tudi kilogrami.

Te probleme sem opisal svojemu zdravniku in na mojo željo me je napotil na rentgenski pregled. Ker mi ni žal besed, sem za mnenje povprašal že kar rentgenskega tehnika. Ta me je potolažil, da so moja pljuča čista kot biser in mi tudi blagohotno priporočil, naj se lotim kakšnega pametnega dela. Izgubil bom kakšen odvečni kilogram in spet bom lahko dihal in živel kot riba v vodi. Seveda se mi je ob tej diagnozi malo zataknilo, ker sem si kakšno leto pred tem lastnoročno zgradil hišo. Tudi zdravnik ni na sliki opazil nič bolezenskega.

Težave seveda niso prenehale. Zaprosil sem za test pljučne funkcije in zdravnik me je napotil v Klinični center.

Tu so opravili meritve z vitalografom in nadaljnje testiranje ustavili. Povedali so mi, da so izmerjene vrednosti tako majhne, da nadaljnjega testiranja nisem sposoben opraviti in me s tem spoznanjem napotili domov. Specialist pulmolog v zdravstvenem domu me je potem napotil na kompletne meritve na Golnik. Tam so ugotovili, da so okvare pljuč pri mojih 43 letih izredno težke in da sem se izredno dobro prilagodil, ker bi moral biti sicer v slabši fizični kondiciji. Pri svojih starejših sobolnikih pa sem imel priliko videti, kakšne težave me pričakujejo v naslednjih letih.

Ker nisem fizični delavec, sem redno zaposlitev opravljal še osem let in imel krizno obdobje, ko sem moral iskati pomoč pri pulmologih. Težave pa so se kopičile in s 50. letom sem bil invalidsko upokojen.«

KAKO SE POSTAVI DIAGNOZA?

Bolezen potrdi pulmolog s pregledom in preiskavami pljučne funkcije. Za dokaz KOPB bolnikov opis bolezenskega stanja, tudi če smo še tako vešči ugotavljanja te bolezni, ni dovolj. Za postavitev diagnoze KOPB je potrebna preiskava delovanja pljuč, ki se ji reče spirometrija.

Spirometrija je preiskava, ki je stara več kot 150 let. Namenjena je meritvam volumna zraka v pljučih, ki ga bolnik lahko izdihne po predhodnem maksimalnem vdihu – temu volumnu rečemo vitalna kapaciteta (VC). Istočasno izmerimo tudi hitrost izdiha zraka, ki je pri KOPB zmanjšana. Izdih se podaljša, pretok zraka iz pljuč je upočasnjen. Volumen izdihanega zraka v prvi sekundi forsiranega izdiha je imenovan FEV1. Strokovno podaljšanemu izdihu zraka pravimo »obstrukcija«. Odčitek rezultata sodobnih aparatov – spirometrov je enostaven, preiskava je neboleča in končana v desetih minutah, na podlagi rezultata pa postavimo pravilno diagnozo – KOPB in težavnostno stopnjo te bolezni, ki bolnika potem spremlja vse življenje in narekuje ustrezno zdravljenje.

Verjetnost KOPB je visoka:

pri kajenju vsaj 10 let po več kot 7 cigaret na dan kadarkoli v življenju
pri pogostem kašljanju in izkašljevanju sluzi
pri prekomerni zadihanosti ob naporu
pri starosti nad 40 let.
pri moškemu spolu

ZDRAVLJENJE KOPB!

Osnovna zdravila pri zdravljenju KOPB so bronhodilatatorji. To so zdravila, ki jih bolniki vdihujejo in služijo širjenju dihalnih poti. Ta zdravila se med seboj razlikujejo po načinu in trajanju delovanja, zato jih predpisujemo tudi v kombinacijah. Nekatera od teh zdravil bolniki prejemajo redno, vsak dan, druga pa prejemajo samo po potrebi, pri težavah z dihanjem. Ta zdravila delujejo hitro in tako bolniku olajšajo težave z dihanjem takrat, ko so težave z dihanjem najizrazitejše. Pri tistih bolnikih, ki imajo zelo izražene simptome in elemente bronhialne astme, v terapiji predpisujemo tudi protivnetna zdravila – kortikosteroide. Tudi ta zdravila bolniki prejemajo v inhalacijski obliki, kar pomeni, da jih vdihujejo. Izjemnega pomena je, da bolniki zdravila prejemajo pravilno.

Pri bolnikih se poslabšanje bolezni kaže tudi kot oteženo dihanje izrazitejše izkašljevanje. To se zgodi ob prebolevanju virusne ali bakterijske okužbe diha. V tem primeru bolnike zdravimo z ustreznimi antibiotiki, takrat bolnik pogosteje vdihuje zdravila za širjenje dihalnih poti. Pri bolnikih, ki imajo pljučno funkcijo že pomembno zmanjšano, pride v takih primerih do pomanjkanja kisika v krvi. Take bolnike zdravimo v bolnišnici.

Včasih je poslabšanje bolezni tako hudo, da moramo bolnike zdraviti na intenzivnem oddelku. Zaradi hude okvare pljuč se v bolnikovi krvi hitro kopiči ogljikov dioksid, zaradi česar postane bolnikova zavest motena. Tak bolnik je življenjsko ogrožen, zato mu vstavimo v sapnik posebno cevko in ga priključimo na aparat za umetno predihavanje pljuč – ventilator. Bolnik je v takem stanju na intenzivnem oddelku zdravljen več dni; v tem času z usmerjenim zdravljenjem poskušamo odpraviti vzrok, ki je privedel do tako hudega poslabšanja bolezni.

VRSTE ZDRAVIL, KI SO TRENUTNO NA TRŽIŠČU:

Beta agonisti: Atimos, Berodual, Onbrez, Oxis, Ventolin…
Antiholinergiki: Berodual, Spiriva Respimat, Spiriva Handihaler, Seebri Breezhaler, Bretaris…
Kombinacije IGK + LABA: Foster, Relvar, Seretide, Symbicort, DuoResp…
Kombinacije LAMA + LABA: Anoro, Ultibro, Spiolto, Brimico…
Ostalo: Daxas, Teotard, Medrol…

Medicina vam tudi v tej fazi bolezni lahko še vedno učinkovito pomaga! Zaupajte ji!!!

KAKO NAJ ŽIVI OSEBA S KOPB ALI S EMFIZEMOM PLJUČ?

Najpomembneje je, da posameznik čim prej popolnoma preneha s kajenjem cigaret. Opustitev kajenja dolgoročno prinese večje pozitivne učinke na pljučno funkcijo kot zdravila.
V največji možni meri naj se izogiba se okužb (virusnih, bakterijskih). Priporočamo redno letno cepljenje proti gripi ter občasno proti pnevmokoku. Hkrati je pomembno, da oseba ne jemlje antibiotikov, če ne gre dokazano za bakterijsko okužbo, saj (pre) pogosta uporaba antibiotikov povečuje odpornost bakterij. Izogibati se je treba zaprtih javnih prostorov v času epidemij viroz, predvsem v hladnih mesecih.
Zaželeno je, da izvaja posebne dihalne vaje, vaje za izkašljevanje in krepitev dihalnih mišic. Dihalne mišice so zelo pomemben del dihalnega sistema. Z rednimi vajami za njihovo krepitev (demonstrirajo jih fizioterapevti) zmanjšamo občutek težke sape ter izboljšamo učinek pljuvanja nabrane sluzi v bronhijih.
Predpisuje se redna telesna aktivnost. Dokazano je, da zmerna telesna vadba izboljša pljučno funkcijo in telesno zmogljivost. Hujše stopnje bolezni namreč poleg dihalnih mišic pomembno prizadenejo tudi ostale mišice telesa. Osebe s KOPB so tako vse manj fizično aktivne, manj se gibljejo na svežem zraku in so bolj podvržene okužbam. Ne smemo zanemariti tudi socialnega vidika – skrb za fizično kondicijo in druženje z ljudmi sta dejavnika, ki bistveno zmanjšujeta možnost pojava depresije, ki je pri hujših stopnjah bolezni pogosta in pomembno vpliva na kvaliteto življenja. Vsekakor pa se je pred začetkom vadbe pametno posvetovati z zdravnikom.
Priporočljivo je skrbeti za kvalitetno prehrano. Kronični pljučni bolniki so nagnjeni k hujšanju, kar je slabo. Življenje oseb s KOPB, ki imajo podpovprečno težo, je krajše od tistih z normalno težo. Hujša se namreč tudi v mišice, ki so, kot že vemo, zelo važne za dihanje. V veliko pomoč pri izbiri prave hrane in ustrezne kalorične vrednosti živil so nam lahko dietetiki.

KAJ LAHKO STORITE SAMI?

Opustite kajenje
Redno in po navodilih jemljite vsa predpisana zdravila
Cepite se ( proti gripi in pnevmokokni pljučnici)
Dihalne vaje: vsako jutro 15 minut raztezanje vratnih, prsnih in trebušnih mišic, razgibavanje rok, izdih skozi deloma zaprta usta…
Vadba nog in krepitev srca: vsak dan do 1 ure hitre nordijske hoje, lahkega teka ali kolesarjenja do mere, da se preznojite. V zimskem času vsaj pol ure dnevno kolesarite na sobnem kolesu!
Letovanje v obmorskem kraju
Skrbite za ustrezno zdravo prehrano ter uživajte dovolj tekočine
Ob gnojnem izkašljevanju obiščite osebnega zdravnika, da oceni potrebo po antibiotikih.

Telesna dejavnost za bolnike s KOPB

Pri bronhiektazijah in drugih kroničnih boleznih opažamo zmanjšano telesno zmogljivost. To pomeni, da že pri zmernih telesnih obremenitvah (na primer hoji po stopnicah) lahko zaznate težko sapo, zato se takšnim dejavnostim raje izogibate. Sčasoma postajate vedno manj dejavni in zato čedalje slabše zmogljivi, kar bo še dodatno poslabšalo pojav težke sape. Vse skupaj vodi v pomembno zmanjšanje mišične mase. Da bi se temu izognili, morate prekiniti začarani krog z rednim izvajanjem vam prilagojene telesne aktivnosti.

Dokazano je, da se bolniki z večjo telesno zmogljivostjo bolje spopadajo z vsakodnevnimi dejavnostmi, manjkrat občutijo težko sapo in utrujenost, zato tudi učinkoviteje opravljajo svoja dela. Poleg tega se bolje počutijo in imajo manj simptomov depresije. Vse, ki so redno telesno aktivni, spremlja tudi manj možnosti za poslabšanje bolezni oziroma lahko hitreje okrevajo.

Bolnik lahko z redno aerobno telesno vadbo, med katero se zmerno zadiha, poveča pretok zraka v velikih dihalnih poteh in izboljša predihanost pljuč. Vse to pospeši premikanje sluzi proti velikim dihalnim potem in olajša izkašljevanje.

Priporočena redna telesna dejavnost izboljša mišično moč in vzdržljivost ter telesno držo, kar pomembno vpliva tudi na lažje dihanje. Zato naj tudi vašo vadbo sestavljajo vaje za:

krepitev mišične moči,
izboljšanje mišične vzdržljivosti in
raztezanje mišic.

1. VADBA ZA KREPITEV MIŠIČNE MOČI

S temi vajami boste okrepili predvsem mišice nog in hrbta ter hkrati izboljšali telesno držo. Pri vseh vajah bodite pozorni na pravilno tehniko izvedbe vaje ter tudi na pravilno tehniko in ritem dihanja!

1. vaja: VSTAJANJE S STOLA

Pri tej vaji boste krepili predvsem stegenske mišice. Vstanite s stola in ponovno sedite, ponovite 10- do 15-krat brez pomoči rok. Število ponovitev vsak teden povečajte za 3 do 5, dokler jih ne boste dosegli 20.

2. vaja: STOPANJE NA STOPNICO

Postavite se pred stopnico in se nanjo povzpnite z obema nogama, nato se spustite nazaj. Vajo ponovite 10- do 15-krat; počivajte 1 minuto, nato vajo ponovite. Število ponovitev vsak teden povečajte za 3 do 5, dokler ne boste dosegli 20 ponovitev.

3. vaja: DVIGOVANJE NA PRSTE

Stojte vzravnano s stopali v širini bokov. Dvignite se na prste in spustite nazaj na pete. Če težko ohranjate ravnotežje na prstih, si pomagajte tako, da se z roko rahlo oprete ob steno ali omaro. Vajo ponovite 10- do 15-krat. Počivajte 1 minuto, nato vajo 5- do 7-krat ponovite. Število ponovitev vsak teden povečajte za 3 do 5 dvigov, dokler jih ne boste dosegli 20.

4. vaja: VAJA Z ELASTIČNIM TRAKOM

Z obema rokama držite rahlo napet elastični trak v višini prsnice. Trak raztegnite in obenem stisnite lopatici skupaj, nato se vrnite v začetni položaj. Vajo ponovite 7- do 10-krat. Počivajte 1 minuto, nato jo ponovite še 5- do 7-krat. Število raztegov vsak teden povečajte za 3 do 5 ponovitev, dokler ne boste dosegli 15 ponovitev.

2. VZDRŽLJIVOSTNA VADBA

Pri vseh vajah bodite pozorni na pravilno tehniko izvedbe vaje ter tudi na pravilno tehniko in ritem dihanja!

1. HOJA

Med preprostejše oblike vzdržljivostne vadbe sodi hoja. Za neaktivne osebe je na začetku priporočljiva hoja po ravnem. Vadbo začnite s 5-minutnim ogrevanjem s počasnejšo hojo. Nato njeno hitrost pospešite. Hodite tako hitro, da se boste nekoliko zadihali, vendar hojo še nadaljujte, kolikor zmorete. Vadbo zaključite z ohlajanjem, ki naj traja 3 do 5 minut. Celotna vadba naj traja vsaj 20 do 30 minut. Postopno podaljšujte čas hoje, na primer vsak teden za 5 minut, dokler ne boste dosegli 45 minut.

Če vam bo hoja po ravnem postala prelahka, preizkusite svojo zmogljivost z vzponom na hrib ali s hojo po stopnicah.

2. KOLO

Za vadbo si lahko izberete kolesarjenje v naravi ali na sobnem kolesu. Prednost vadbe na sobnem kolesu je, da obremenitev lahko prilagodite svoji zmogljivosti. To pri kolesarjenju v naravi ni mogoče, poleg tega se ne boste mogli povsem izogniti klancem niti kolesariti v slabem vremenu; njegova velika prednost pa je, da se boste nadihali svežega zraka

Vadbo naj sestavljajo tri faze:

prva je ogrevanje z majhnimi obremenitvami,
druga je faza večje obremenitve (na način intervalne vadbe), ki se vsakih nekaj minut izmenjuje s fazo manjše obremenitve do občutka zmerne težke sape;
tretja pa ohlajanje z majhnimi obremenitvami.

Telesna vadba je priporočljiva vsaj 3- do 5-krat na teden. Izbirate lahko med različnimi oblikami, kot so: tek, hitra hoja. ples, aerobika, plavanje idr. Pri plavanju velja opozoriti, da niso priporočljivi hitri slogi, ker otežijo dihanje zaradi povečanega pritiska vode na prsni koš. Namesto plavanja lahko izberete kakšno drugo obliko, na primer tehnike raztezanja v vodi, prilagojeno vodno aerobiko ipd. Ozračje v zaprtih bazenih je lahko zelo vlažno, vroče in klorirano, zato nekaterim otežuje dihanje in jih sili na kašelj.

3. RAZTEZNE VAJE

Z razteznimi vajami boste povečali obseg gibljivosti določenega sklepa in mišic, preprečili zakrčenost mišic, dosegli sprostitev po naporni vadbi in preprečili morebiten nastanek poškodb.

Osnova raztezne vadbe je zadrževanje posameznega telesnega položaja za določen čas. Vaje je treba izvajati mirno, sproščeno, netekmovalno in predvsem redno. Namen raztezanja mišic je ohlajanje, ki praviloma sledi po zaključku vadbe za vzdržljivost ali krepitev mišic. Med vajami ne smete občutiti močnejših bolečin. Vsako raztezno vajo izvajajte počasi in nadzorovano, razteg zadržite približno 20 do 30 sekund in med tem sproščeno dihajte, nato počasi popustite. Ponovite jo 3- do 5-krat, večkrat na teden.

Opozorilo:

Izvajanje razteznih vaj ni dovoljeno med stanji, kot so: poškodba ali vnetje sklepa, otekla mišica in huda osteoporoza. Pri vseh vajah bodite pozorni na njihovo pravilno izvedbo in ter tudi na pravilno tehniko in ritem dihanja!

1. RAZTEZANJE ZADNJIH VRATNIH MIŠIC

Vajo izvajajte sede. Roke položite na zatilje, kot kaže slika. Nagnite glavo naprej, kakor da bi se želeli z brado dotakniti prsnice, dokler raztega ne začutite na zadnji strani vratu. Nato glavo nežno sklonite še nekoliko bližje. Zadržite 20 do 30 sekund.

2. RAZTEZANJE STRANSKIH VRATNIH MIŠIC

Sedite na stolu. Z eno roko se primite za stol ob strani, z drugo pa sezite prek glave do ušesa na nasprotni strani. Trup nagnite vstran in nato z roko v isti smeri povlecite še glavo, kot kaže slika, in sicer toliko, da boste začutili razteg. Vajo ponovite še z drugo roko.

3. RAZTEZANJE PRSNIH MIŠIC

Stojte v razkoraku ob vogalu stene ali podboju. Pokrčite komolec in položite podlaket na podboj/ steno. Nežno zasučite zgornji del trupa stran od podboja/stene (kot kaže slika), dokler ne boste začutili raztega prsnih mišic. Položaj zadržite 20 do 30 sekund. Vajo ponovite še z drugo roko.

4. RAZTEZANJE HRBTNIH MIŠIC

Sedite na rob stola. Nagnite se naprej in z rokami poskusite objeti gležnje, kot kaže slika. Izdihnite in prsni koš poskusite približati kolenom, kolikor zmorete. Zadržite 20 do 30 sekund.

Raztezanje hrbtnih mišic.

Poudarki:

Posvetujte se s fi zioterapevtom, da vas nauči pravilne izvedbe vaj.
Pri vseh vajah bodite pozorni na pravilno tehniko in ritem dihanja.
Vaje za povečanje telesne zmogljivosti izvajajte redno, vsaj 3 do 5-krat tedensko.
Vadbo postopoma stopnjujte glede na svojo zmogljivost.

Avtorji povzetka na tej strani so: Tomaž Hafner, dr med, Monika Jeruc Tanšek, dipl. fiziot., Anja Grošelj, dipl. fiziot., Diana Tubin, dipl. fiziot. in Mateja Murnik Gregorin, dipl. fiziot. iz klinike Golnik.

Dihalne vaje za bolnike s KOPB

Namen različnih tehnik dihanja je enak: ustrezno izboljšati predihanost pljuč in zmanjšati njihovo prenapihnjenost ter omiliti težko sapo. Ustrezne tehnike vas bo naučil fizioterapevt, ki vam bo svetoval za vas najustreznejšo.

1. SEGMENTNE DIHALNE VAJE

Te dihalne vaje so namenjene boljšemu predihavanju določenega predela pljuč. Preostali cilji so: boljša izmenjava kisika in ogljikovega dioksida, mobilizacija prsnega koša ter izboljšana moč in vzdržljivost dihalnih mišic. Pri izvedbi vaj uporabljajte pritisk z rokami (enostransko ali obojestransko) na izbrani del prsnega koša ali na izbrani del prsnega koša pritisnite z brisačo ali pasom, kar lahko izvajate sami ali s pomočjo druge osebe. Vdihnite in vdih zadržite 2 do 3 sekunde, nato sledi podaljšan izdih. Pri koncu izdiha dodatno pritisnite z rokami ali brisačo/pasom izbrani del prsnega koša, nato pa globoko in počasi vdihnite »v svoje ali terapevtove roke (pas/brisačo)« tako, da jih odrinete stran. Upor zadržujte v celotnem obsegu giba oziroma ves čas trajanja vdiha. Vajo na izbranem segmentu ponovite 5- do 10-krat, večkrat čez dan.

2. NADZOR NAD DIHANJEM

Z nadzorom nad dihanjem dosežete sproščeno in umirjeno dihanje, ki vas spodbuja, da čim bolj sprostite prsni koš in ramena ter s tem pomožne dihalne mišice. Izvajajte ga v sproščenem in udobnem položaju (sede, polsede, leže na boku). Poskušajte vdihniti s pomočjo preponske mišice (pri vdihu naj se trebuh nežno izboči), izdih pa naj bo pasiven in sproščen ter približno enkrat daljši od vdiha (trebuh se med izdihom povrne v prvotno lego). S tem načinom dihanja boste vzpostavili pravilen in najučinkovitejši vzorec dihanja. Z nadzorom nad dihanjem je mogoče preprečiti prenapihnjenost pljuč in ustrezno upočasniti ritem dihanja, zaradi česar se bo zmanjšal tudi občutek težke sape. Ta način dihanja najpogosteje uporabljamo za zmanjševanje zadihanosti, priporočljiv je tudi med gibanjem ali telesno aktivnostjo.

3. DIHANJE Z USTNIČNO PRIPORO

Pri tej dihalni tehniki nastaja pozitivni tlak (okrog 5 cm H2O) med izdihom skozi deloma priprte ustnice (kot da bi želeli zažvižgati). Pozitivni tlak, ki nastane med izdihom, preprečuje sesedanje dihalnih poti, zmanjša prenapihnjenost pljuč in občutek težke sape med aktivnostjo ter izboljša pretok zraka skozi dihalne poti. Zaželena dolžina izdiha je 2- do 4-krat daljša od vdiha skozi nos; torej naj izdih traja toliko časa, dokler lahko zrak še neprisiljeno izpihujete iz pljuč. S tem načinom dihanja pomagate »staremu« zraku zapustiti pljuča in tako pridobite več »prostora za dihanje«.

4. PRIMEREN RITEM DIHANJA

Za aktivnosti, kot je hoja po stopnicah, največkrat velja napačno prepričanje, da čim hitreje stopate, tem hitreje boste na vrhu in obenem manj zadihani. Pravilna trditev je ravno obratna. Umirjen in nadzorovan ritem dihanja pomaga upočasniti tempo hoje. Na cilj boste prišli hitreje, manj zadihani in najverjetneje brez vmesnih počitkov, ki so sicer med hitro hojo pogosti. Za hojo po stopnicah je priporočljiv način, da vdihnete, ko stopite na stopnico, in izdihnete, ko se dvigate na naslednjo ali naslednji dve stopnici. Pri lažji sapi je mogoče tako prehoditi tudi do štiri stopnice, medtem ko je pri hudi težki sapi med hojo po stopnicah priporočljiv krajši premor (za čas enega normalnega vdiha in izdiha) na vsaki stopnici.

5. PIHNI IN POJDI! (»BLOW AS YOU GO«)

Med naporom, premikanjem ali dviganjem bremen, predkloni in podobnimi gibi običajno zadržite vdih, kar pa občutek težke sape še poveča zaradi prenapihnjenosti pljuč. Priporočeno je, da pri opravljanju težjih del med naporom vedno izdihnete, kar vsaj nekoliko zmanjša prenapihnjenost in občutek težke sape.

Poudarki:

posvetujte se s fi zioterapevtom o pravilni izvedbi dihalne tehnike,
s pravilno dihalno tehniko je mogoče zmanjšati prenapihnjenost pljuč in omiliti težko sapo,
s pravilno dihalno tehniko boste zmogli opraviti več z manj težke sape.

Dihanje z ustnično priporo.

3. ASTMA

Kaj je naduha ali astma

Naduha ali astma se kaže kot občasna zadihanost oz. pomanjkanje sape pri naporu ter tudi v mirovanju, včasih pa samo kot podaljšano pokašljevanje.

Označuje jo značilno kronično oz. trajno vnetje dihalnih poti (bronhijev). Sočasno s kliničnim pojavom astme se lahko prične preoblikovanje oz. brazgotinjenje bronhijev. Pri astmi je prisoten pospešen upad pljučne funkcije, ki ga pripisujemo prav temu preoblikovanju bronhijev.

Obolevnost v svetu narašča in je v Sloveniji med odraslimi 16%, na Koroškem pa celo 22% (http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/2011/april/246-57.pdf).

K obolevnosti prispevajo od industrije onesnaženo okolje, kajenje, alergeni v zraku in vpliv dednosti. Mnogo astmatikov ima prednike ali potomce z astmo.

Največ astme na svetu je v Severni Ameriki in Avstraliji, malo pa v Rusiji in na Kitajskem. Najvišja umrljivost za astmo pa je ravno v Rusiji in na Kitajskem, kjer ljudje zaradi revščine nimajo dostopa do zdravil.

Terapija astme je torej zelo pomembna!

Dokaz temu so športniki astmatiki, ki so z urejeno astmo zmagali na olimpijskih igrah. Starejši generaciji poznani plavalec Mark Spitz, ki je prejel pet zlatih odličij na olimpijadi v Munchnu, je astmatik.

SIMPTOMI ASTME

Začetni znaki astme so: cmok v grlu, podaljšano kašljanje brez prehlada, zadihanost pri športu, tiščanje v prsnem košu ali bolečina izza prsnice pri dihanju, dušenje in piskanje v prsih ponoči ali proti jutru, dušenje ob spremembi vremena, ob megli in mrazu, piskanje ob prehladih…

Pomen pljuč kot organa je dovod zraka oz. kisika v kri. Kisik je poleg hrane in vode najpomembnejše »gorivo«, ki omogoča, da mislimo, delamo in živimo. Če je kisika premalo smo utrujeni, pozabljivi, duši nas.

Pri astmi se zaradi vnetja dihalne cevi (bronhiji) skrčijo, zadebeli se njihova sluznica, v zoženih ceveh pa zastaja sluz. Vse to pri bolniku zavira vdih in/ali izdih.

Spremembo v premeru bronhijev merimo z spirometrom, napravo s katero se je že vsakdo srečal pri pulmologu. Bolj ko so bronhiji prizadeti oz. zoženi, težji in počasnejši je izdih v spirometer.

Astmo najpogosteje slabšajo virusne okužbe, alergeni v zraku ali hrani, cigaretni dim, onesnaženo delovno okolje, hladen in suh zrak in stres.

Alergeni so beljakovine, ki pri preobčutljivih (alergičnih) ljudeh sprožijo alergijsko reakcijo. Najpogostejši alergeni so iztrebki pršic, pelodi travniških rož, breze, leske, jelše, ambrozije, plesni…

S kožnim testiranjem opredeljujemo preobčutljivost na različne alergene.

ZDRAVLJENJE ASTME

ZDRAVILA PROTI ASTMI DELIMO NA: PREPREČEVALCE in OLAJŠEVALCE:

OLAJŠEVALCI SO: pumpice ali pršilke ali »fajfice«, ki jih vsak astmatik nosi s seboj v žepu in jih inhalira le po potrebi, ko ga duši ali 15 minut pred težjim delom.

To so samo pomožna zdravila.

Najpogosteje predpisani pršilniki pri nas so: Ventolin in Berodual.

Pri astmi nikoli ne smete jemati samo olajševalcev brez osnovnega zdravila!

PREPREČEVALCI SO: osnovna zdravila, ki ob rednem jemanju zatrejo astmo. Simptomi astme po njih v nekaj tednih izginejo. So v obliki pršilk ali pumpic , prahu za vdihavanje, tabletk in kapsul.

V Sloveniji so na razpolago naslednji preprečevalci: Alvesco, Asmanex, Budiair, Flixotide, Foster, Pulmicort, Relvar, Seretide, Symbicort, DuoResp, Fosicard ter tablete Singulair, Moncasta, Mofnestra in Medrol. Preprečevalci ob rednem in dolgotrajnem jemanju preprečijo preoblikovanje dihalnih poti.

NIKOLI JIH NE SMETE NEHATI JEMATI BREZ ZDRAVNIKOVEGA NAVODILA!

OSTALI UKREPI:

izogibajte se onesnaženemu okolju. Redno gojite vztrajnostne športe: nordijsko hojo, tek, plavanje, kolesarjenje; eno uro dnevno do znojenja in zadihanosti.

Privoščite si dopust v obmorskem kraju.

Vsake tri mesece se oglasite osebnemu zdravniku, da vam predpiše zdravila za astmo. Med čakanje zahtevajte od njegove medicinske sestre vprašalnik o urejenosti astme. Gre za enostavno anketo, ki se točkuje; rezultat bo osebnemu zdravniku veliko pomenil.

POMEMBNO

Ne nehajte jemati zdravil proti astmi tudi, ko se počutite zdravi (preprečevalci oz. osnovna zdravila so edina zdravila proti astmi).
Astmatsko vnetje je prisotno stalno, aktivnost vnetja pa je pozimi višja kot poleti. Pozimi so zato potrebne višje doze osnovnega zdravila.
Bodite zahtevni do vaših zdravnikov. Ustrezna zdravila z ustreznimi dozami lahko popolnoma zatrejo bolezen, tako da boste brez težav.
Ne pozabite, da pretežno zamašen nos vodi do dihanja neustrezno prečiščenega, hladnega in suhega zraka skozi usta. Ta draži bronhije, kar slabša simptome astme. Opozorite zdravnika na težave z nosom!
Kajenje škodi astmi, slabša njen potek in zahteva višje doze zdravil.
Vsak bolnik z astmo mora imeti vsaj en preprečevalec in olajševalec po potrebi.

Šola astme

Gre za redno izobraževanje, ki ga organizira ekipa Pulmološke in Internistične ambulante.

Kje se opravlja šola astme?

V prostorih Pulmološke in Internistične ambulante, Partizanska pot 16, Slovenj Gradec.

Kdo vodi šolo astme?

Zdravniki internisti s pulmološkim znanjem.

Kako se organizira šola astme?

Organizira se na individualni bazi

Namen predavanja in praktičnega prikaza:

Poudarek je na opisu dihalnih poti in shematskemu prikazu alergijskega vnetja.

Opisani so glavni alergeni in njihov vpliv na nosno sluznico ter sinuse. Nazorno in slikovno so prikazane spremembe na dihalnih poteh, ki nastanejo kot posledica alergijskega vnetja.

Opisana so zdravila za zdravljenje astme, ki so na našem tržišču. Poudarek je na pravilni in dosledni uporabi zdravil.

Pojasnjena so navodila za spremljanje urejenosti astme.

Na koncu se nazorno prikaže tehnika pravilnega jemanja pršilnikov in vdihovalnikov. Uporabljamo mednarodno priznani simulator s katerim preverimo tehniko uporabe zdravil. Nakazani so ukrepi samozdravljenja ob nenadnemu poslabšanja astme.

Zaključek:

Vsak bolnik z astmo bi moral biti deležen takega izobraževanja!

4. ALERGIJE

Prepoznajte alergijo

Alergija je zelo neprijetna bolezen

Pogostost alergijskih obolenj se po vsem svetu veča; tako ima danes že skoraj 30 % vsega svetovnega prebivalstva ali četrtina mladih katero od alergijskih obolenj kože ali dihal. Podatki so podobni za Slovenijo. Ker se zdijo simptomi, kot sta tekoči izcedek iz nosu, pretežno zamašen nos ponoči in srbenje kože, za večino ljudi pogosto banalnega pomena, te simptome še vedno precej neprimerno podcenjujemo. Bolezen bolnika precej ovira pri vsakdanjih opravilih. Danes pa poznamo sredstva in načine, s katerimi lahko uspešno zdravimo alergijska obolenja brez hudih stranskih učinkov.

Z razvojem novih zdravil, ki so učinkovitejša in varnejša kot starejša zdravila, ter na podlagi novih spoznanj o mehanizmih alergije se je spremenil tudi način zdravljenja.

Kako nastane alergija

Alergije imajo lahko zelo različne oblike – pojavijo se kot nahod, kihanje, pordele oči, kožni izpuščaji ali koprivnica, celo kot želodčno – črevesna težave. Vendar je potek alergijske reakcije načeloma vedno enak, kar bomo ponazorili s primerom senenega nahoda.

Snov, ki povzroča alergijo ( alergeni ), v tem primeru je to npr. travni pelod, pridejo z vdihanim zrakom do sluznice dihal. Tam določene telesne celice prepoznajo alergen kot tujo snov. Te telesne celice začnejo izdelovati, tako imenovana protitelesa. Protitelesa se pritrdijo na posebne celice v koži in sluznicah – mastocite, kjer čakajo, da bo enak alergen ponovno vdrl v telo. Potek do te točke imenujemo senzibilizacija.

Šele po predhodnem » prvem stiku » se lahko po ponovnem stiku s travnim pelodom (alergenom) pojavijo alergijski simptomi. Na tej reakcijski stopnji se alergeni srečajo s protitelesi, pripetimi na posebne celice – mastocite. To povzroči silovit odziv, katerega posledica je predvsem sproščanje histamina, kemijske snovi. In kot ključ, ki ustreza le določeni ključavnici, se histamin pritrdi na določena mesta v telesnih tkivih, ki so pripravljena za sprejem – receptorje.

Posledica tega je vnetna reakcija; pride npr. do pordečitve in otekline sluznic, kožnih izpuščajev, solzenja oči ali oteženega dihanja. Histamin včasih nevarno ogrozi tudi dihanje in krvni obtok.

Kako zdravnik ugotovi alergijo

Zelo pomemben dejavnik pri iskanju vzrokov alergije je temeljit pogovor z zdravnikom o vseh težavah in z njimi povezanih spremljajočih pojavih ( anamneza ). Pogosto da že ta pogovor smernice za nadaljnje iskanje vzrokov bolezni.

Kožni testi

Pri kožnih testih nanese zdravnik različne očiščene alergene v majhnih količinah na kožo. Po določenem času ( približno 20 minut ) preuči intenzivnost kožnih reakcij na alergene.

Vbodni test

Zdravnik nanese kapljico raztopine alergena na kožo in jo na tem mestu prebode z vbodno iglo, da lahko alergen vdre v kožo.

Epikutani test

Posebne obliže, ki so prepojeni z alergeni zdravnik nalepi na kožo in po 48 in 72 urah odčita odziv telesa na mestih z nanesenim alergenom.

Seneni nahod

Najpogostejša oblika alergije je nedvomno seneni nahod. Ugotavljajo, da ga ima najmanj vsak deseti prebivalec. Povzročitelji senenega nahoda so pelodi različnih trav, žit, grmov in dreves. En sam rženi klas lahko sprosti milijone pelodnih zrn. Pelodna zrna so tako lahka, da jih lahko veter v toplih in suhih spomladanskih in poletnih dnevih dvigne več tisoč metrov visoko ter raznese več sto kilometrov daleč. Le 20 pelodnih zrn v kubičnem metru zraka že lahko sproži reakcijo.

Značilni znaki senenega nahoda so:

Srbenje in solzenje oči. Draženje na kihanje in nabrekla nosna sluznica ( vodeni izcedek iz nosu ). Pogosto se seneni nahod začne kot alergija na travni pelod, ki se sčasoma razširi še na druge pelode, npr. dreves in grmovja.

Seneni nahod se pojavi spomladi in poleti. Že februarja in marca, ko cvetijo leske in jelše, lahko pride do prvih alergijskih reakcij. Aprila je v zraku pelod brez, ki povzroča precej hude alergije. Čas obolenja je prav gotovo pomemben podatek, ki pomaga najti pravega povzročitelja alergije. Zelo dragocen pripomoček je torej koledar cvetenja, pri čemer je treba upoštevati področne razlike ( alpski predel, različna nadmorska višina ipd. ). V Sloveniji je že izdelan koledar cvetenja za osrednjo Slovenijo in obalno področje, pripravlja pa se tudi za druge predele.

Priporočila alergičnim na cvetni prah:

Najbolj preprost in učinkovit ukrep za preprečevanje senenega nahoda je ogibanje pelodom, ki povzročajo alergijo. Vendar se je v vsakdanjem življenju tem alergenom zelo težko ogibati. Kljub temu lahko upoštevate nekaj preprostih nasvetov, da stik s cvetnim prahom ni prepogost in premočan:

Med cvetenjem se ogibajte travnikom in poljem. Pri vožnji z avtomobilom pomagajo dodatni filtri v prezračevalni napravi in zaprta okna, ki zadržijo večino cvetnega prahu.
Športne aktivnosti na prostem zvečajo možnost stika s pelodom.
V stanovanje bo prišlo manj peloda, če bodo okna čez dan zaprta.
Z vsakodnevnim sesanjem lahko odstranite pelod s preprog in pohištva.
Pelod se nabere tudi v laseh, zato si priporočljivo vsak dan oprati lase.
V času najbolj intenzivnega cvetenja peloda je priporočljivo odpotovati na prijeten dopust v visokogorje ali na morsko obalo, kjer je manj tveganja, da vas bo mučil seneni nahod.

Celoletni alergijski nahod

Če se nadležni znaki senenega nahoda pojavljajo tudi v času, ko ni cvetnega prahu, pelod ne more biti povzročitelj alergijskih reakcij. V takem primeru so možne oblike alergije:

Alergija na živalske dlake
Alergija na hišni prah
Alergija na plesen

Alergija na živalske dlake

Pravzaprav ne gre za alergijsko reakcijo na dlake, pač pa na kožne luske in telesne izločke, ki se držijo dlake ( npr. slina ).

Skoraj vsak deseti imetnik domače živali postane sle ko prej alergičen na svojega ljubljena. Precej redke so alergijske reakcije na pasjo dlako, pogoste pa so alergije na mačke, kunce, hrčke in morske prašičke. Bolezenske znake pa lahko povzročijo tudi kože in krzna ter drugi izdelki, narejeni iz živalske dlake ( žimnice, blazine).

Nekaj nasvetov:

Tudi če vam je še tako težko, pri alergiji ne živalsko dlako pomaga v večini primerov le, da se poslovite od svoje ljubljene živali. Pri mačkah priporočamo tudi kopanje ( vsaj občasno ).
Če to ni mogoč, naj žival ne pride v prostor, kjer alergik spi, celotno stanovanje pa je treba vsak dan temeljito posesati.
Živali sorodnikov, prijateljev ali znancev lahko zelo otežijo medsebojno obiskovanje. Zato se med obiskom ogibajte živalim v svoji neposredni bližini in pred obiskom preventivno vzemite zdravilo za preprečevanje alergije.
Bližina živali lahko tudi v cirkusu ali živalskem vrtu povzroči alergijske reakcije. Posebno neprijetno je lahko pri alergiji na mačjo dlako npr. bližina tigra ( zaradi sorodnosti tigra in mačk ) ali pri alergiji na pasjo dlako v bližini volka ( zaradi sorodnosti s psom ).
Pri nakupu oblačil ali stanovanjske opreme ( npr. pohištva, preprog, žimnic ipd ) se natančno pozanimajte o uporabljenih materialih. Predmeti, ki ne vsebujejo živalske dlake, vam bodo dlje v veselje.

Poleg tega je priporočljivo zamenjati vse predmete iz živalskih dlak, ki jih že imate v gospodinjstvu. Vendar bodite previdni: predvsem volne, pa tudi svile, marsikatera občutljiva oseba ne prenaša.

Alergija na hišni prah

Alergija na hišni prah sodi med najbolj pogoste oblike alergij. Zanjo zbolijo predvsem otroci. Hišni prah je mešanica las, človeških in živalskih kožnih lusk, tekstilnih vlaken in delcev perja.

Povzročitelj alergije na hišni prah pa so pravzaprav pršice, ki živijo v hišnem prahu, oziroma njihovi izločki. Pršice so mikroskopsko majhne in jih s prosim očesom ne moremo videti. So naravni sostanovalci v naših stanovanjih, najraje pa prebivajo v pernicah, blazinah, žimnicah, itisonu in preprogah. Pojav pršic ni povezan z nečistočo. Pršice se ogibajo stiku z ljudmi in ne prenašajo infekcijskih bolezni.

Posebno dobro se počutijo pri temperaturah med 20° in 30° C in relativni zračni vlagi 65 in 80%; v teh pogojih se tudi zelo hitro razmnožujejo. Nasprotno pa jim škodujejo in ovirajo njihovo širjenje zelo visoke in nizke temperature ter zelo visoka vlažnost ( > 90% ). Zato je treba sobe in postelje posebno pozimi pogosto in temeljito zračiti.

Kdor je alergičen na pršice, naj v stanovanju ne bi imel preprog ali itisona ter oblazinjenega pohištva, ki privlači pršice ( razen takega, ki je prevlečeno z gladkim usnjem ).

Pršice imajo rade tekstilije. Če jih želite odstraniti, je treba vse tekstilije v stanovanju oprati vsaj pri 60°C, če to dopušča sestava blaga. Tekstilije, ki jih lahko perete le pri 30 do 40°C, je priporočljivo približno 2 uri sušiti pri 60 do 80°C v sušilcu za perilo, če želite odstraniti pršice iz njih. Da odstranite tudi njihove izločke, ki vsebujejo alergene, je treba tekstilije nato še oprati na običajen način.

Predvsem v spalnicah, pa tudi v drugih stanovanjskih prostorih je priporočljivo skrbeti za čim manjšo vlažnost. Npr. tako, da pogosto temeljito zračite in ne uporabljate vlažilcev zraka ali vlažilnih posod na radiatorjih. Pršicam lahko dodatno omejite življenjski prostor, če se odpoveste s perjem polnjenim odejam in blazinam. Za alergika na pršice je primernejša posteljnina polnjena s polnilom iz umetnih vlaken, ki jih lahko perete vsaj pri 60°C. Druga možnost, da ne pridete v stik s pršicami, je uporaba prevlek za posteljnino in žimnice, ki ne prepuščajo pršic. Tveganje za pojav alergije med spanjem lahko zmanjšate tudi, če si kupite žimnico iz penaste gume ali pa vodno posteljo, če vam je všeč.

Dviganje prahu zmanjšate, če brišete prah z vlažno krpo. Za sesanje uporabljajte novejše sesalnike z vgrajenim mikrofiltrom. Določena čistilna dela naj namesto alergika raje opravijo druge osebe, pri katerih je tveganje manjše.

Tako kot otroci imajo tudi pršice rade plišaste igrače. Občasno bivanje plišaste igrače v zamrzovalniku ( npr. čez noč ) prepodi pršice in zmanjša tveganje za nastanek alergije pri igri.

Dopust je priporočljivo preživeti v visokogorju ( nad 1200 m ), ker tam zaradi majhne vlažnosti zraka skoraj ni pršic.

Alergija na plesen

Podobno kot rastline « cvetijo » tudi plesni, le da ne oddajajo peloda, ampak nevidne spore. Učinek, ki povzroča alergijo, pa je enak, Plesni nastanejo v stanovanjih, predvsem če sta temperatura in vlažnost zraka visoki. Skrivajo se na vlažnih stenah, za omarami, ploščicami in lesenimi stenskimi oblogami, pa tudi tam, kjer jih ne pričakujemo – npr. v klimatskih napravah, odtokih in žimnicah. Celo v plišastih igračah jih lahko najdemo. Kot pri alergiji na pršice je tu pomembna preventiva: temeljito prezračevanje in seveda odstranitev vseh žarišč plesni in stvari, ki povzročajo čezmerno vlažnost; to so tudi sobne rastline, predvsem hidrokulturne, ker ustvarjajo hrano in vlago za plesni.

To lahko storite sami !

Plesni imajo raje vlažne in temne prostore, npr. kopalnice, kletne prostore, shrambe in podstrešja. Zato je treba te prostore redno in temeljito prezračevati.

Razpoke v tleh in stenah – predvsem v kleteh – so za plesni idealno skrivališče. Če jih takoj zadelamo, preprečimo naselitev plesni v njih in si prihranimo kasnejše detektivsko iskanje povzročitelja alergije.

Manjša vlažnost zraka zavira širjenje plesni, zato je treba odstraniti vlažilce zraka z radiatorjev.

Hitro pokvarljiva živila, kot sta zelenjava in sadje, shranjujte v hladilniku, da jih obvarujete pred plesnenjem. Bodite pozorni tudi na to, da kuhinjskih odpadkov ne pustite ležati dalj časa nepokritih.

Odmrli deli rastlin in kompost so dobro gojišče plesni. Delo na vrtu je za alergika na plesni torej tabu.

Treba se je ogibati krajem, kjer plesni posebno dobro uspevajo. Sem sodijo npr. gnijoča drevesne debla, kupi listja, senčni prostori in področja z gosto vegetacijo.

Alergija na hrano

Alergija na hrano se lahko kaže npr. kot vodeni izcedek iz nosu, astma ali bolečine v sklepih, pa tudi kot prebavne motnje in glavobol. Prehranski alergeni so predvsem mlečni izdelki, kokošje beljakovine, ribe, raki in lupinarji, zelenjava, npr. grah, fižol, ohrovt in zelena, orehi, kvas in pivo.

Tudi konzervansi, ki jih vsebujejo živila, so lahko vzrok za težave podobne alergiji (psevdo-alergija ). In kako lahko ugotovite na katero hrano ste preobčutljivi? Uveljavil se je način, pri katerem se za določen čas odpovemo sumljivemu živilu. Če na ta način ugotovite alergen, pomaga le dosledna opustitev take hrane.

Alergija zaradi poklicnega dela

Alergije sodijo med najpogostejše poklicne bolezni. Poleg alergijskih bolezni dihalnih poti ( peki postanejo npr. pogosto alergični na moko ) so zelo razširjene kontaktne alergije.

Koža frizerjev je npr. dnevno izpostavljena agresivnim učinkovinam, kot so barve za lase ali tekočina za trajno ondulacijo. Posledica tega je, da več kot četrtina zaposlenih v frizerskem poklicu toži zaradi alergijskih kožnih reakcij.

Tudi pri delavcih v kovinski industriji je tveganje, da zbolijo za alergijo, zelo veliko, saj imajo pogosto stik z alergenimi tekočinami, kot so olja in dodatki bencinu ter tekočin, ki se uporabljajo pri vrtanju. Zdravila, npr. anti-histaminiki, lahko le kratkotrajno pomagajo blažiti težave.

V dogovoru z zdravnikom dermatologom, ki ima izkušnje z zdravljenjem določenih poklicno pogojenih kontaktnih dermatitisov, ali obratnim zdravnikom je treba delavce dobro poučiti o preventivnih ukrepih.

Pomaga zaščita kože, ustrezna nega in redno umivanje. Včasih je treba tudi zamenjati delovno mesto ali celo spremeniti poklic.

Alergija na sonce

Bolje preprečevati kakor zdraviti. Vse več ljudi mora namreč plačati svojo željo po modni porjavelosti z alergijo na sonce. Predvsem ljudje svetle polti se lahko na intenzivno sončenje odzovejo z alergijskimi reakcijami, kot so pordelost, otekline, izpuščaji, mehurji in koprivnica.

Tem bolezenskim znakom se večinoma pridruži še nadležno srbenje. Določene snovi v kozmetičnih sredstvih za sončenje, pa tudi telesu lastne snovi, ki jih vsebuje koža, lahko preobčutljivost za svetlobo še okrepijo. V teh primerih simptomatiko pogosto blažimo s anti-histaminiki.

Nasveti za alergike na sonce:

Temeljito pravilo je, da se je treba počasi privajati na sonce in postopno podaljševati čas sončenja. Pred dopustom na žgočem južnem soncu lahko včasih pomaga, da kožo pripravite na sončenje z uporabo solarija, vendar se je o tem treba posvetovati z dermatologom.
Učinek sončnih žarkov lahko zmanjšate z uporabo sredstev za sončenje, ki imajo saj zaščitni faktor 12 in ščitijo pred žarki UVA in UVB.
Tveganje, da pride do alergije na sonce, zmanjšate, če na dopustu zelo previdno uporabljate parfume, dezodorante in kozmetična sredstva.
Če kljub temu dobite alergijo na soncu, se takoj prenehajte sončiti. V hudih primerih je treba poiskati zdravniško pomoč.

Alergija na strupe žuželk

Poletje je tudi čas alergij na pike žuželk. Najbolj nevarne so reakcije na pike čebel in os. Kmalu po piku nastane na koži alergika izpuščaj, ki se včasih lahko razširi po vsem telesu. Lahko pride tudi do življenjsko nevarnega alergijskega » šoka ». Zato mora alergik na strupe žuželk po piku načeloma vselej poiskati zdravniško pomoč; zaradi varnosti naj ga nekdo spremlja. Zelo koristno je imeti s seboj vselej sredstva za prvo pomoč. Kaj potrebujete vam bo svetoval vaš zdravnik.

Upoštevajte, da parfumi, lak za lase, kreme za sončenje, vodica po britju in številna druga kozmetična sredstva privabljajo čebele in druge žuželke. Ogibajte se tudi odišavljenemu milu.

Tudi vonj po znoju zelo privlači nadležne žuželke. Zato se ogibajte velikim telesnim naporom na prostem.

Čebele imajo rade deteljo, številne ose pa živijo v zemlji, zato nikoli ne hodite bosi po travnikih.

Tudi piknik na prostem s pomarančnim sokom in marmelado lahko postane zaradi os zelo nevarna zadeva. Da boste imeli lep spomin na piknik, nikar ne pustite sladkih živil odkritih.

Ogibajte se tudi širokim oblačilom, v katera žuželke zlahka zaidejo in postanejo zaradi tega zelo napadalne.

Tudi če se boste odpovedali oblačilom kričečih barv, boste manj privlačni za ose in čebele.

Pa še nasvet za doma : posoda ali zaboj za smeti naj bosta vedno zaprta.

Zdravila proti alergijam

Čeprav povzroča alergije veliko različnih snovi, potekajo alergijske reakcije v telesu načeloma vselej po enakem vzorcu. Zato je tudi razumljivo, da imamo zdravila, t.i. anti-alergike, ki blažijo težave pri različnih oblikah alergije.

Anti-histaminiki so zelo učinkovita skupina protialergijskih zdravil. Pomembna slaba stran starejših anti-histaminikov je stranski učinek, ki povzroča utrujenost in zaspanost. Na podlagi nove učinkovine je uspelo medicinskim raziskovalcem konec 70. let razviti novo generacijo anti-histaminikov, ki niso več povzročali utrujenosti in zaspanosti in so bili prav tako učinkoviti. Tako novejše antihistaminike odlikuje dobra učinkovitost, bolniki pa jih odlično prenašajo, ker ne povzročajo zaspanosti. Kljub temu raziskovalci še naprej razvijajo učinkovine in zdravila za alergijo, ki bodo še primernejša za bolnike.

Načeloma se morajo alergiki ogibati snovem, ki povzročajo alergijo. Če to ni mogoče, je treba redno jemati anti-histaminike, zdravila, ki preprečijo delovanje histamina in vam jih je predpisal zdravnik. Z rednim jemanjem med celo sezono cvetenja, če imate seneni nahod, torej tudi ob deževnih ali hladnejših dnevih, bo zdravilo lahko najbolje učinkovalo in preprečevalo pojavljanje hudih simptomov v času, ko ste alergenu močneje izpostavljeni. Preden vam bo zdravnik svetoval jemanje anti-histaminika, pa se z njim posvetujte o tem, ali predpisano zdravilo morebiti povzroča zaspanost in omotičnost. Že čisto vsakdanja opravila, kot je vožnja avtomobila ali upravljanje z delovnimi stroji, namreč od vsakogar zahtevajo zbranost in predvsem dober reakcijski čas. Zdravniku tudi zaupajte, katera druga zdravila sočasno prejemate, saj lahko le ta spodbudijo ali zmanjšajo delovanje nekateri, predvsem starejših anti-histaminikov, v hujših primerih pa zaradi teh neljubih interakcij lahko pride do motenj v delovanju srca.

Imunoterapija proti pršicam

Vprašanja…

Kakšna je razlika med običajno farmakoterapijo z zdravili in desenzbilizacijsko terapijo?

Z običajnimi zdravili lahko učinkovito in hitro lajšamo simptome alergije, vendar se le-ti ponovno pojavijo, takoj ko bolnik preneha jemati zdravilo. Specifična imunoterapija pa je edina vrsta zdravljenja, ki alergijsko bolezen napade na njenem izviru. Tudi njeni učinki trajajo še dolgo po koncu zdravljenja.

Kakšne alergije lahko zdravimo s specifično imunoterapijo?

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je odobrila zdravljenje alergijskega rinitisa in alergijske astme zaradi preobčutljivosti na hišno pršico, cvetni prah, plesni in živalski prhljaj.

Kdo se lahko zdravi s specifično imunoterapijo?

Specifična imunoterapija je indicirana tako za otroke kot za odrasle.

Ste alergični?

Alergija je pogosto bolj resna bolezen kot se nam zdi na prvi pogled. V veliki meri lahko vpliva na kakovost življenja in se pri nekaterih bolnikih postopoma poslabšuje. “Alergijski rinitis štejemo med dejavnike tveganja za nastanek astme.” (sklep iz poročila o strokovni delavnici ARIA, ki smo jo organizirali v sodelovanju s SZO/WHO)

Zgodnja diagnoza in ustrezno zdravljenje alergije bolniku omogočata udobno bivanje v domačem okolju.

Specifična imunoterapija, kombinirana z izogibanjem alergenu in farmakoterapijo, je najboljši pristop k zdravljenju alergije.

Zakaj je smiselno zdravljenje s specifično imunoterapijo?

Alergija je posledica pretirane reakcije človeškega imunskega sistema na specifične snovi (alergene) npr. cvetni prah, hišne pršice ali živalski prhljaj, ki običajno ne povzročajo težav pri človeku in jih večina ljudi dobro prenaša.

Desenzibilizacijaje poseben način zdravljenja. Imenujemo jo tudi specifična imunoterapija in je edina vrsta zdravljenja, ki deluje neposredno na imunski sistem ter tako zmanjšuje imunski odziv alergičnega človeka na stik s sprožilnim alergenom.

To zdravljenje vam bo omogočilo, da:

zmanjšate ali odpravite svoje alergijske simptome,
zmanjšate potrebno količino zdravil za simptomatsko terapijo ali popolnoma prenehate z njihovo uporabo (lokalni kortikosteroidi, antihistaminiki, zaviralci adrenergičnih receptorjev beta-2 z dolgotrajnim delovanjem ipd.) že v prvem letu zdravljenja,
preprečujete pojav novih alergij,
ustavite poslabševanje alergijskega rinitisa, da ne bi napredoval do polno izražene astme.

Zelo pomembno je tudi, da se učinek specifične imunoterapije ohrani še po prenehanju zdravljenja (dolgotrajno učinkovanje zdravila zdravila).

Specifična imunoterapija je zdravljenje, ki ga predpiše zdravnik glede na bolnikov značilen vzorec alergijskega odzivanja. Tako lahko zdravljenje natančno prilagodimo posameznemu bolniku.

Kako deluje?

Specifična imunoterapija je poseben program cepljenja, s katerim skušamo alergičnega bolnika narediti manj občutljivega (t.j. ga desenzibilizirati) za snov, na katero je alergičen. To terapijo izvajamo v dveh fazah:

Diagnoza: Ugotavljanje sprožilnega alergena oz. alergenov.

Bolnik se najprej posvetuje z zdravnikom, ki ga temeljito izpraša o njegovem splošnem zdravstvenem stanju. Temu sledijo bolj specifična vprašanja v zvezi z alergijo, na podlagi katerih zdravnik izbere ustrezne alergene za testiranje.

Po pogovoru z bolnikom zdravnik opravi še ustrezne kožne vbodne teste. Na podlaket ali na hrbet bolnika nakaplja po eno kapljico vsakega alergena, s katerim želi opraviti testiranje, in z iglo prebode povrhnjico kože (epidermis) skozi to kapljico. Če je bolnik alergičen za testirano snov, nastane na tem mestu mehurček s pordelo okolico, podobno kot pri piku komarja. Ta način testiranja je hiter in neboleč.

Za ugotavljanje snovi, na katere je bolnik alergičen, pa lahko opravimo tudi krvne preiskave.

Zdravljenje: Sprememba imunskega odziva.

Alergensko cepivo izbere zdravnik na podlagi izvida diagnostičnih preiskav. V začetni fazi izvajamo zdravljenje z vedno večjimi odmerki cepiva, potem pa bolnik še najmanj 3 leta prejema vzdrževalne odmerke, da bi zagotovili stalno toleranco za alergen(e).

Načini uporabe

Sublingvalna uporaba:

Zdravilo lahko bolnik jemlje doma, in sicer pred zajtrkom. Raztopino alergena si nakaplja pod jezik s posebno majhno črpalko. Kapljice mora držati pod jezikom dve minuti, potem jih lahko pogoltne.

Subkutana uporaba:

Zdravljenje izvaja zdravnik v ambulanti. Na začetku bolniku vbrizgava zdravilo enkrat na teden, vsakič v večjem odmerku, potem pa bolnik prejema injekcije enkrat na mesec za vzdrževalno terapijo.

5. OBOLENJA NOSNE SLUZNICE

FUNKCIJA NOSU:

Nos je pomemben za pljuča, enako kot je veža za dnevni prostor; če veže ni, je dnevna soba poleti pretopla, pozimi pa premrzla.

Nos s sinusi, ki ga obdajajo, vdihani zrak segreje, navlaži in očisti prahu in mikroorganizmov.

Če je nos pretežno zaprt tudi, ko nismo nahodni in predvsem ponoči, prehaja v pljuča preko ust neustrezno pripravljen zrak. Podnevi si še nekako pomagamo in se trudimo z dihanjem skozi nos, ponoči pa se v snu taki ljudje prepustijo dihanju skozi usta.

Taki bolnik imajo zato pogosto vnete mandeljne, žrelo, grlo, sapnik, bronhije, zbolevajo za pljučnicami, obstruktivno apnejo v spanju ali astmo.

NAJPOGOSTEJŠI VZROKI ZA ZAMAŠEN NOS SO:

- kronično vnetje kot posledica deviacije nosnega pretina, polipov, obolenja zob, deformiranih sinusov…
- alergije, predvsem na celoletne alergene (pršice, dlaka psa in mačke, perje

papig ali pri profesionalni izpostavljenosti, npr. pek-moka?),

pomanjkanje vitaminov, hormonske spremembe,
neustrezno okolje: plini, kemikalije, prah, kajenje, delo v hladilnicah…
poškodbe in ostalo.

KAKŠNI SO ZNAKI KRONIČNO OBOLELEGA NOSU:

Najpogosteje se pojavlja nosni izcedek, kot, da bi bili stalno nahodni. Izcedek je največkrat voden ali belo-rumen. Predvsem ponoči lahko izcedek zateka v grlo in povzroča moteč kašelj, zjutraj ob prebujanju pa izkašljevanje zasušene sluzi. Ker sta nosna prehoda ponoči večkrat zaprta, se taki ljudje ponoči zbujajo s suhimi usti, zjutraj pa imajo občutek hrapavosti v žrelu in cmok v grlu. Pri dolgotrajnem vnetju nosne sluznice se lahko postopno izgubi občutek vonja, oteženo se izenačuje sluh (podobno kot pri hitrem dvigu npr. v dvigalu), predvsem pozimi pa se pojavlja prekomerno solzenje. Pojavlja se lahko redno smrčanje ali celo prenehanje dihanja med spanjem, t.i. apneje v spanju. Na te najpogosteje opozori partner smrčača. Večkrat se lahko pojavljajo čelni glavoboli, občutek tiščanja v obraznem delu glave, obolenja in vnetja sinusov.

Ko se pojavi kronični kašelj, občutek utesnjenosti v prsnem košu ter zadihanost ob naporu ali športu, je astma že na obzorju.

KAJ VAM PREDLAGAMO:

Če imate ponoči kronično in pretežno zaprt nos obiščite vašega osebnega zdravnika in mu potožite o svojih težavah. Verjetno vas bo glede na klinično simptomatiko napotil k specialistu za nos (specialistu ORL), za pljučne bolezni in alergijo (pulmologu), za smrčanje in motnje dihanja pa specializiranemu strokovnjaku (pulmologu ali nevrologu).

Poleg pregleda je večkrat potrebno opraviti kožno testiranje na alergije, rentgenski posnetek nosu in sinusov, nazoskopijo za izključitev anatomskih sprememb, preiskave pljučne funkcije in provokacijske teste za izključitev sovpadajoče astme ter poligrafijo spanja za izključiev obstruktivne apneje v spanju.

Smrčanje in prenehanje dihanja med spanjem je večkrat povezano z motenim dihanjem skozi nos in ima zelo hude dolgoročne posledice na telo. Diagnostični postopek je opisan na povezavi www.apneja.si.

KAJ LAHKO NAREDITE SAMI?

Izogibajte se onesnaženem okolju.
Ne kadite. Tudi pasivno kajenje je škodljivo.
Priporočljiva je redna higiena nosnih hodnikov.
Največkrat pomaga redno vlaženje nosnih hodnikov s slano vodo (fiziološka raztopina).
Če imate predpisane steroidne pršilke za nos, jih ne prenehajte jemati ob prvemu izboljšanju. Posvetujte se z zdravnikom.
Izogibajte se alergenom, če ste alergični. Ob pričetku simptomatike s kihanjem, nosnim izcedkom, ščemenjem v očeh in kašlju, uporabljajte zdravila, ki vam jih predpiše zdravnik: antihistaminike, nosna pršila.
Če redno smrčite ter se zbujate zjutraj utrujeni, izpolnite vprašalnik o motnjah spanja (ESS vprašalnik) , ki je tudi na povezavi www.apneja.si oz. www.pnevmolog.si in ga pokažite osebnemu zdravniku.

SIMPTOMI KRONIČNO VNETE NOSNE SLUZNICE?

Nezmožnost dihanja skozi nos, predvsem ponoči
Nosni izcedek ali zatekanje sluzi iz nosnih hodnikov in sinusov v grlo
Pogosta vnetja sinusov
Zbujanje zjutraj z zasušenim žrelom in občutek cmoka v grlu
Jutranje izkašljevanje
Smrčanje in/ali prenehanje dihanja ponoči (apneja)
Nekakovosten spanec s pogostim prebujanjem
Izguba zaznavanja vonjav
Težje izenačevanje pritiska v ušesih
Prekomerno solzenje
Obrazna bolečina in občutek polnosti v sinusih
Pogoste krvavitve iz nosu ali smrdeče vonjave

Recept za slano vodo za vlaženje nosnih hodnikov: zavrite 1 liter vode iz pipe, dodate 1 malo žličko kuhinjske soli, raztopino ohladite … to je to! Predvsem pred spanjem si ne pozabite izdatno navlažiti nosne hodnike s slano vodo!

6. KAJ SO BRONHIEKTAZIJE?

Bronhiektazije so kronično nepopravljivo stanje z nenormalno razširitvijo velikih dihalnih poti ter njihovo strukturno in funkcijsko spremenjeno steno, kar otežuje izločanje sluzi iz dihal. Bronhiektazije so najpogosteje posledica ponavljajočih se akutnih in kroničnih okužb dihal, nezdravljene astme s pogostimi poslabšanji, kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB), gastroezofagealne refluksne bolezni (GERB), tujka v dihalih ter določenih genskih in avtoimunskih bolezni, v preteklosti pa predvsem zaradi stanja po preboleli tuberkulozi.

Glavna težava bolnikov z bronhiektazijami je kronični kašelj in povečano nastajanje sluzi. Razširitve bronhov in okvarjena stena dihalnih poti otežujejo izkašljevanje sluzi iz dihal. Povečana tvorba sluzi in oteženo izkašljevanje lahko povzročata pogostejša bakterijska vnetja v dihalih, ki še nadalje okvarjajo dihalno pot in tako ustvarjajo začaran krog.

Ta knjižica je namenjena predvsem bolnikom z bronhiektazijami in tudi drugim bolnikom, ki zaradi narave svoje bolezni potrebujejo vzdrževano toaleto dihal. Knjižica vsebuje osnovna priporočila o primernem bivalnem okolju, telesni vadbi in uporabi električnega inhalatorja (nebulizatorja); opisuje postopke in tehnike čiščenja dihalnih poti, s katerimi je mogoče zmanjšati količino sluzi v dihalih, kar zmanjša pogostnost poslabšanj ter skrajša prebolevanje vnetij dihal.

Priporočamo, naj vas opisanih tehnik in uporabe pripomočkov naučijo ustrezno usposobljeni fizioterapevti in tudi preverijo vaše predhodno znanje o izvajanju tehnik čiščenja dihalnih poti.

1. ZAGOTAVLJANJE IN VZDRŽEVANJE PRIMERNEGA BIVALNEGA OKOLJA TER ZADOSTNEGA VNOSA TEKOČIN

Priporočila:

1. Zrak v vaših bivalnih prostorih naj bo primerno ogret (20°C do 22°C) in vlažen (45% do 55%). Bodite pozorni, da prostori ne bi postali čezmerno vlažni in topli (predvsem kopalnica in kuhinja), kar bi lahko povzročilo razrast plesni, ki so za vaša dihala lahko nevarne in škodljive. V spalnici naj bo temperatura zraka nekoliko nižja (okrog 18°C). Predlagamo (če je izvedljivo), da bivalne prostore ustrezno klimatizirate. Obenem vas opozarjamo: ne pretiravajte s hlajenjem ali sušenjem zraka, ker bi tako lahko dosegli nasprotne, neželene učinke (suh dražeč kašelj). Pomembno je tudi, da bivalne prostore ustrezno prezračite vsaj dvakrat na dan

2. V času neugodnih vremenskih razmer ni priporočljivo zapuščanje bivališča v času največje vremenske obremenitve. Tako se v poletni vročini gibajte na prostem le zelo zgodaj zjutraj in zelo pozno popoldne. Pozimi izberite primeren dnevni čas, ko je zunaj najtopleje in je ozračje brez dimaste onesnažene megle. Če imate možnost, se v zimskem obdobju za nekaj dni odpeljite iz onesnaženih mestnih središč v klimatsko ugodnejša mesta (v priobalnem območju ali kraje z dnevno temperaturo višjo od 5°C).

3. Dnevno popijte dovolj tekočin, vendar ne pretiravajte. Če imate omejitev pitja tekočin, se ravnajte po nasvetu vašega zdravnika. Pijte kakovostne pijače (vodo, ki naj ne bo premrzla, nesladkan topel čaj…). Pomembno je izogibanje pijačam z dodanim ogljikovim dioksidom (torej gaziranim), ker lahko povzročajo težave v smislu napenjanja in spahovanja. Pijte v majhnih količinah preko celega dneva.

Poudarki:

Vzdržujte primerno temperaturo in vlažnost bivalnih prostorov,
skrbite za zadostno in primerno hidracijo,
prilagajajte vsakodnevne telesne dejavnosti trenutnim vremenskim razmeram.

2. VNOS ZDRAVILNIH UČINKOVIN IN VLAŽENJE DIHALNIH POTI Z NEBULIZATORJEM

Električni inhalator – nebulizator

Če vam je zdravnik predpisal prenosni električni inhalator (nebulizator), s katerim boste doma prejemali zdravilo v obliki inhalacije, se pred njegovo uporabo posvetujte z ustrezno usposobljenim fizioterapevtom. Naučil vas bo pravilno uporabljati inhalator ter z vami razrešil morebitne nejasnosti o izvajanju inhalacij. Na ta način vnešene zdravilne učinkovine vam bodo pomagale razredčiti sluz, da jo boste z ustreznimi tehnikami lahko učinkovito izkašljali. Pomembno je, da se naučite inhalator pravilno uporabljati in da z njim dosledno in redno inhalirate zdravilo po navodilih zdravnika. Le tako bo predpisano zdravljenje tudi učinkovito.

Za lažje razumevanje vam predstavljamo osnove delovanja nebulizatorja. Električni inhalator deluje tako, da v pljuča dovaja zdravilne učinkovine, ki bodisi pomagajo preprečiti zožitev dihalne poti (bronhodilatatorji) bodisi razredčiti sluz (hipertonična raztopina), da jo lažje izkašljate. Razprševanje zdravilne raztopine poteka v manjši plastični posodici, skozi katero prehaja zrak pod pritiskom. Nastali aerosol boste inhalirali skozi masko. Raztopino zdravila za inhaliranje (vdihavanje) pripravite s sterilno fiziološko raztopino po zdravnikovem navodilu. Pri vdihavanju z nebulizatorji boste nadzorovano vdihavali aerosol skozi masko, dokler ne bo posodica z raztopino skoraj prazna. Bodite pozorni na pravilno namestitev maske med vdihavanjem in na čiščenje naprave po vsaki uporabi.

Prednosti neposrednega vnašanja zdravil v dihala z vdihovalnikom so:

lokalno delovanje,
takojšnji učinek,
večja učinkovitost zdravila kljub manjšemu odmerku,
manjši sistemski stranski učinki.

Poudarki:

naučite se pravilno uporabljati napravo in pripraviti raztopine zanjo,
upoštevajte zdravnikova navodila o razmerju zdravilnih učinkovin in pogostnosti uporabe,
po vsaki uporabi masko in posodico za zdravilno raztopino očistite.

3. TEHNIKE MOBILIZACIJE SLUZI PRI BRONHIEKTAZIJAH

Tehnike mobilizacije sluzi iz malih dihalnih poti:

3.1. POLOŽAJNA DRENAŽA PRSNEGA KOŠA

S položajno drenažo prsnega koša poskušamo z gravitacijsko silo premakniti sluz iz prizadetih delov pljuč, da bi lahko prešla v večje dihalne poti, od koder jo je laže izkašljati. Fizioterapevt bo izbral za vas najprimernejši položaj glede na prizadete predele pljuč, kjer je prisotna sluz, in vas naučil, kako se sami namestite v tak položaj.

Učinkovitost mobilizacije sluzi se poveča s sočasno izvedbo dodatnih tehnik zunanje manipulacije prsnega koša v položajni drenaži (ročna ali mehanična vibracija, perkusija).

3.2. PERKUSIJA/”CLAPPING”

Fizioterapevt ali priučeni svojec bo s čašasto oblikovano dlanjo izmenično udarjal po steni prsnega koša. S to metodo prenašamo mehanično energijo s prsnega koša na pljuča, kar posledično omogoči rahljanje in odlepljanje čepkov sluzi v malih dihalnih poteh.

Perkusijo je mogoče izvajati tudi z gumijastim pripomočkom v obliki čašice (Palm cup percussor®), ki na podoben način izrablja nastali vakuumski prostor med prsnim košem in pripomočkom.

Čašasto oblikovana dlan in primer izvajanja perkusije.rimer izvajanja perkusije

3.3. TEHNIKA ROČNE VIBRACIJE PRSNEGA KOŠA

To je ročna oscilacijska tehnika, ki s kratkimi prekinitvami deluje na prsni koš med izdihom. Bolnik vdahne skozi nos, nato mu med izdihom skozi priprta usta fi zioterapevt z rokami rahlo stresa prsni koš v smeri proti velikim dihalnim potem, čemur sledita kašelj in olajšano izkašljevanje.

3.4. TEHNIKA MEHANIČNE VIBRACIJE PRSNEGA KOŠA

Izvajamo jo z mehaničnimi pripomočki (posebnimi masažnimi aparati, ki se od klasičnih masažnih aparatov pomembno razlikujejo) za mobilizacijo sluzi iz manjših dihalnih poti proti velikim dihalnim potem. Če vam je zdravnik predpisal mehanično vibracijsko napravo, je za pravilno uporabo nujno, da se (skupaj s svojcem, ki bo tehniko izvajal) oglasite pri ustrezno usposobljenem fizioterapevtu.

Vibracijski mehanski pripomoček

3.5. AVTOGENA DRENAŽA

Avtogena drenaža je tehnika nadzorovanega dihanja, ki pomaga odstraniti odvečno sluz iz različnih predelov pljuč. To tehniko dihanja lahko izvajate sami, brez dodatnih pripomočkov. Potrebni pa sta koncentracija in samodisciplina pri učenju in izvajanju te tehnike. Avtogeno drenažo sestavljajo tri faze: odlepljanje sluzi iz malih dihalnih poti, kopičenje sluzi v srednjih dihalnih poteh in odstranitev sluzi (s kašljem ali z metodo »huffinga«) iz velikih dihalnih poti.

Za izvajanje tehnike se namestite v udoben sedeč ali polsedeč položaj, poskusite čim bolj sprostiti ramena, roke in vrat (nadzor nad dihanjem). Dlani položite na trebuh, tako da boste občutili rahlo premikanje trebuha zaradi dihanja (med vdihom se trebuh nežno izboči navzven, med izdihom pa povrne v prvotni položaj).

1. FAZA

Najprej izdihnite, kolikor zmorete, in nato normalno vdihnite (zajamite zmerno oziroma malo sape). Zadržite vdih 3 do 4 sekunde in nato ponovno popolnoma (hitro, a ne pospešeno) izdihnite skozi priprte ustnice. Proti koncu izdiha si dodatno pomagajte še s stiskanjem trebušnih mišic. Dihanje boste občutili v spodnjem delu prsnega koša. Ko boste nato zaslišali ali zaznali nekoliko glasnejše premikanje sluzi ali pa po nekaj vdihih in izdihih, nadaljujte z drugo fazo.

2. FAZA

Vdihnite nekoliko globlje, vdih zadržite 3 do 4 sekunde in nato ponovno popolnoma (hitro, a ne pospešeno) izdihnite skozi priprte ustnice. Dihanje boste čutili v srednjem delu prsnega koša. Ko bo premikanje sluzi postalo manj slišno oziroma po nekaj vdihih in izdihih, nadaljujte z naslednjo fazo.

3. FAZA

Vdihnite počasi in globoko, kolikor zmorete, in zadržite vdih 3 do 4 sekunde. Izdihnite z odprtimi usti podobno kot pri zehanju.

Če se v prvi ali drugi fazi pojavi potreba po kašlju, se ji poskušajte upreti in kašelj zadržati. Med posameznimi cikli lahko, zato da bi se spočili, uporabite tehniko nadzora nad dihanjem. Z izvajanjem avtogene drenaže vztrajajte toliko časa, da boste začutili čista pljuča oziroma dokler ne boste postali preutrujeni. Ko boste na koncu tretje faze začutili prisotnost sluzi v velikih dihalnih poteh, jo odstranite z dvema do tremi »huffi « ali s kašljem.

3.6. AKTIVNI CIKEL DIHANJA

Aktivni cikel dihanja je tehnika, ki pomaga odstraniti odvečno sluz iz pljuč. Njeno izvajanje sestavljajo tri faze: nadzor nad dihanjem, širjenje prsnega koša in pospešen/forsiran izdih (tehnika »huffinga«).

Tehniko lahko izvajate sede ali v legi za izvajanje položajne drenaže (položaj izberite glede na mesto najbolj prizadetih delov pljuč), če ste bili z ustreznim položajem že prej seznanjeni.

Po namestitvi v udoben položaj, poskusite čim bolj sprostiti ramena, roke in vrat (nadzor nad dihanjem). Nato začnite umirjeno trebušno dihati, dokler ne čutite sprostitve in mirnega dihanja (5 do 10 sekund). Nadaljujete s 3 do 4 globokimi vdihi (kolikor zmorete), katerim sledi sproščen, pasiven izdih. Obe fazi se medsebojno izmenjujeta, nato sledi pospešen izdih. Med pospešenim izdihom skušajte sluz odstraniti z enim do dvema »huff oma«. V fazi globokih vdihov lahko sočasno s tehniko aktivnega cikla dihanja uporabimo tudi druge fi zioterapevtske metode (kot sta perkusija in vibracija), ki pomagajo pri izkašljevanju

Potek aktivnega cikla dihanja vsebuje:

nadzor nad dihanjem,
trebušno dihanje pri normalnih pljučnih volumnih,
3 do 4 globoke vdihe s prsnim košem,
trebušno dihanje,
3 do 4 globoke vdihe s prsnim košem,
1 do 2 »huffa«,
nadzor nad dihanjem.

Celoten cikel dihanja ponovite enkrat do dvakrat (glede na viskoznost in količino sluzi).

Tehnik položajne drenaže, perkusije in ročne ali mehanske vibracije prsnega koša ne uporabljamo pri Vibracijski mehanski pripomoček. stanjih, kot so: huda osteoporoza, zlomi reber, infekcije in poškodbe kože, sveža pljučnica, vnetja poprsnice, pomembno poslabšanje težke sape med izvajanjem tehnike, kri v izmečku.

Poudarki:

posvetujte se s fi zioterapevtom pri izbiri primernih tehnik mobilizacije sluzi,
določene tehnike lahko uporabljate hkrati z drugimi,
za učinkovitost tehnik mobilizacije sluzi sta potrebni doslednost in pravilna izvedba.

Tehnike mobilizacije sluzi iz velikih dihalnih poti:

kašelj,
»huffi ng«,
uporaba pripomočkov (Acapella ®, Shaker®, Flutter®)

3.7. KAŠELJ

S kašljem odstranjujemo sluz iz velikih dihalnih poti. Običajno ga izvajate na koncu preostalih tehnik čiščenja dihalnih poti. Kašlja ne spodbujajte, kadar je suh, neproduktiven ali ko je izmečku primešana kri.

3.8. »HUFFING«

To metodo uporabljamo za čiščenje velikih dihalnih poti.Za vas je ta metoda manj stresna in največkrat tudi učinkovitejša od kašlja.

Začnite z globokim vdihom, ki mu sledi hiter, pospešen izdih z odprtimi usti (ob odprtem poklopcu) in sočasni izgovorjavi črke H (obenem močno napnite trebušne mišice).

3.9. PRIPOMOČKI, KI OLAJŠAJO IZKAŠLJEVANJE

Tovrstne pripomočke svetujemo kot pomoč pri vzdrževanju optimalne higiene dihalnih poti v domačem okolju, saj so namenjeni za samostojno uporabo. Zasnovani so tako, da med izdihom proizvajajo kratke, zaporedne prekinitve pretoka zraka. Tako sprožijo nihanja zraka v dihalnih poteh, zaradi katerih se sluz odlepi s sten dihalnih poti in se premakne v velike dihalne poti, kjer jo je laže izkašljati. Pripomoček je namenjen za uporabo samo ene osebe, ki naj tudi skrbi za njegovo redno čiščenje in pravilno uporabo.

Pripomočki so namenjeni bolnikom, ki imajo težave s čezmernim nastajanjem sluzi v dihalnih poteh in z oteženim izkašljevanjem. Takšna obolenja so:

kronična obstruktivna pljučna bolezen,
bronhiektazije,
astma,
kronični bronhitis,
cistična fi broza.

Uporaba teh pripomočkov ni dovoljena pri:

akutnem desnostranskem srčnem popuščanju,
hemodinamski nestabilnosti,
večjem plevralnem izlivu,
pnevmotoraksu,
znanem poku ušesnega bobniča,
izkašljevanju sveže krvi,
nedavni hujši poškodbi ali operaciji obraza, ustne votline ali lobanje.

Pripomočki so varni, če jih pravilno uporabljate ob obolenjih, kot sta vam svetovala vaš zdravnik in respiratorni fi zioterapevt. Če se med njihovo uporabo pojavijo spodaj navedeni znaki, svetujemo prekinitev uporabe in posvet z vašim zdravnikom ali fi zioterapevtom. Taka stanja so:

ostra bolečina v prsih in sočasna kratka sapa,
izkašljevanje sveže krvi,
slabost,
krvavitev iz nosu.

Pripomočki se medsebojno razlikujejo: glede na ceno, možnost uporabe v različnih položajih telesa (sede, leže)in predvsem po stopnji upora, ki ga naprava nudi. Pomen nastavitve upora postane pomemben, ko se vaša osnovna bolezen poslabša in ste nekoliko bolj oslabeli. Na našem tržišču je trenutno na voljo več naprav, katere na kratko predstavljamo. Natančna navodila o njihovi uporabi so priložena posameznemu pripomočku. Zelo pomembno je, da jih po uporabi redno očistite, kot določajo proizvajalčeva navodila. Za čiščenje nikoli ne uporabljajte agresivnih čistilnih sredstev (ne smejo vsebovati klora niti belil) ali pomivalnega stroja.

Gre za povzetek iz knjižice ” Priporočila za vzdrževanje optimalne toalete dihalnih poti za bolnike z bronhiektazijami” katere avtorji so Tomaž Hafner, dr med, Monike Jeruc Tanšek, dipl. fiziot.; Anje Grošelj, dipl. fiziot., Diane Tubin, dipl. fiziot. in Mateje Murnik Gregorin, dipl. fiziot. vsi iz klinike Golnik.

7. BOLEČINE V HRBTENICI

Vaje za bolnike z bolečinami v vratu

Bolečina v vratu, ki pogosto izžareva proti rami, zatilju ali med lopatici, je najpogosteje posledica dolgotrajnih nepravilnih obremenitev vratne hrbtenice zaradi nepravilne drže, prisilnih položajev pri delu in stalne mišične napetosti.

Zato za njeno zmanjšanje in preprečitev nastanka kronične bolečine lahko največ naredi vsak sam. V pomoč vam svetujemo nekaj osnovnih vaj.

Splošna pravila:

Vaje izvajajte redno, vsak dan.
Vaje izvajajte sede.
Gibi pri vajah naj bodo gladki, in ne sunkoviti.
Začnite s 3-5 ponovitvami vsake vaje, nato obremenitve postopno stopnjujte.
Vaje izvajajte počasi, s hitrostjo, ki vam je prijetna.
Pri vseh vajah končne položaje giba zadržite par sekund.
Med izvajanjem vaj je lahko prisotna manjša bolečina. Po zaključku vaj mora bolečina hitro izzveneti.
Vaje vam ne smejo povzročati ostre bolečine, ki se širi v zgornji ud, mravljinčenja v rokah in hujše vrtoglavice.
Med vajami ne zadržujte diha, ampak dihajte normalno.

Hitra hoja, lahen tek, plavanje (predvsem hrbtno) večajo splošno odpornost organizma, zboljšajo fizično sposobnost, odpravljajo posledice stresa in posredno zmanjšujejo bolečino v vratu.

Vaje za izboljšanje gibljivosti in raztezne vaje

Glavo in vrat držite sproščeno, glejte naravnost predse. Nato potisnite glavo nazaj, ne da bi jo upognili, tako da pridejo ušesa nad ramena. Z lahnim pritiskom rok na brado zvečajte pomik glave nazaj.

Glavo in vrat upognite čimbolj nazaj tako, da pogledate proti stropu.

Glavo in vrat upognite naprej, z brado se poskušajte približati prsnemu košu. Roki sklenite na zatilju in izvedite dodatni pritisk tako, da začutite rahel nateg mišic na zadnji strani vratu.

Glavo in vrat upognite proti desni rami, kot bi se z ušesom hoteli dotakniti rame, ramen ne premikajte. Z desno roko objemite glavo na levi strani in izvedite dodaten pritisk tako, da začutite rahel nateg mišic na levi strani vratu. Enako vajo ponovite z upogibom v levo stran.

Glavo in vrat obrnite v levo stran, kot bi hoteli pogledati preko levega ramena. Z dlanjo leve roke z dodatnim pritiskom na desno lice povečajte zasuk toliko, da začutite rahel nateg vratnih mišic. Enako vajo ponovite z obratom glave v desno stran.

Vaje za moč vratnih mišic

Glavo in vrat poskušajte upogniti naprej, z rokama na čelu gib preprečujte tako, da čutite napetost v mišicah na sprednjem delu vratu.

Glavo in vrat poskušajte upogniti nazaj, z rokama na zatilju gib preprečujte tako, da čutite napetost v mišicah na zadnji strani vratu

Glavo in vrat poskušajte nagniti k desnemu ramenu, z desno dlanjo na desnem licu gib preprečujte tako, da čutite napetost v mišicah na desni strani vratu. Enako vajo ponovite na levi strani.

Glavo in vrat poskušajte obrniti k desnemu ramenu, s pritiskom desne dlani na desno stran čela preprečujte gib tako, da čutite napetost v vratnih mišicah. Enako vajo ponovite na levi strani.

Vaje za ramenski obroč

Rameni ob globokem vdihu dvignite, zadržite in ju ob počasnem izdihu spustite navzdol.

Roki imejte ob telesu, z rameni krožite nazaj in nato naprej.

Roki imejte spuščeni ob telesu, ob globokem vdihu rameni potiskajte nazaj tako, da se lopatici približata, v mišicah na sprednjem delu prsnega koša pa začutite rahel nateg. Ob počasnem izdihu rameni vrnite v začetni položaj.

Roki odročite do višine ramen in komolca upognite do pravega kota, nato komolca približajte tako, da začutite raztezanje v mišicah med lopaticama ter aktivno delo mišic na sprednjem delu prsnega koša. Roki vrnite v začetni položaj in sprostite.

OPOZORILO!

Če se bolečina v vratu izrazito poslabša, če se pojavi ostra bolečina, ki izžareva v roko, ali če opazite slabšo moč v mišicah rok, se čimprej posvetujte s svojim zdravnikom.

Vaje za bolnike z bolečinami v križu

Mnogo ljudi občuti bolečino v križu vsaj enkrat v življenju. Pogosto prvi napad mine hitro, žal pa se bolečine večkrat ponavljajo in pri nekaterih preidejo v dolgotrajno in ponavljajočo se težavo. Za zmanjšanje bolečine in preprečitev nastanka kronične bolečine lahko največ naredimo sami. V pomoč vam svetujemo nekaj osnovnih vaj.

Splošna pravila:

Vaje izvajajte redno, vsak dan.
Začnite s 3-5 ponovitvami vsake vaje, nato obremenitve postopno stopnjujte.
Gibi pri vajah naj bodo gladki, in ne sunkoviti.
Vaje izvajajte počasi, s hitrostjo, ki vam je prijetna.
Vaje vam ne smejo povzročati ostre bolečine, ki se širi v spodnji ud ali mravljinčenja.
Med vajami ne zadržujte diha, ampak dihajte normalno.

Poleg rednega izvajanja vaj priporočamo ukvarjanje z nekaterimi športnimi dejavnostmi, ki spodbujajo telesno vzdržljivost (plavanje na hrbtu, hitra hoja, tek). Izogibati se morate vsem športom, pri katerih je treba izvajati nenadne, sunkovite gibe, in tistim, ki preobremenjujejo hrbtenico.

Razbremenilni položaji

Ob akutni bolečini v križu je pomembno predvsem, da za nekaj dni razbremenite hrbtenico, kar dosežete z ležanjem v razbremenilnem položaju.

Ležite na hrbtu, s podloženim vzglavjem in koleni.

Ležite na trebuhu, z rokami ob telesu, pod trebuh podložite blazino

Ležite na boku, boleča noga naj bo zgoraj, pokrčite jo v kolku in kolenu ter podložite z blazino.

Sprostitev

Ko huda bolečina popusti, skušajte z rednim izvajanjem vaj, skrbjo za pravilne položaje pri delu in počitku, sprostitvijo in zmerno športno dejavnostjo preprečiti neugoden, dolgotrajen in ponavljajoč se potek bolezni.

Pokleknite, zgornji del telesa nagnite naprej, roki iztegnite naprej, usedite se na pete in umirjeno dihajte.

Raztezne vaje

Lezite na hrbet, nogi pokrčite v kolku in kolenu. Koleni objemite z rokama in nogi pritegnite k prsnemu košu.

Lezite na hrbet. Upognite koleno ene noge, drugo nogo iztegnite na podlago. Objemite stegno pokrčene noge in nogo potisnite proti prsnemu košu. Med izvajanjem te vaje nogi zamenjajte.

Postavite se v štirinožni položaj. Zaokrožite hrbtenico, trebuh uvlecite in glavo potegnite med ramena; položaj zadržite. Nato spustite hrbtenico mehko navzdol, glavo dvignite in raztegnite vrat.

Vaje za moč

Lezite na hrbet, pokrčite obe nogi, napnite trebušne mišice in pritisnite križ ob podlago. Štejte do pet in nato mišice sprostite.

Lezite na hrbet, nogi pokrčite. Dvignite glavo proti prsnemu košu in ramena od tal. Križ ob tem pritisnite ob podlago. Položaj zadržite 5 sekund, nato se vrnite v začetni položaj.

Lezite na hrbet, nogi pokrčite. Dvignite medenico in stisnite zadnjico. Zadržite 5 sekund, nato se sprostite.

Lezite na hrbet. Eno nogo pokrčite, z nasprotno roko poskušajte odriniti pokrčeno nogo.

Lezite na bok, spodnjo nogo pokrčite. Zgornjo nogo iztegnite in jo dvigujte od tal.

Lezite na trebuh, roki stegnite naprej, čelo potisnite ob podlago. Hkrati dvignite levo roko in desno nogo. Ves čas glejte v tla. Položaj zadržite 5 sekund, nato se sprostite.

Postavite se v štirinožni položaj. Stisnite trebušne mišice, iztegnite eno nogo nazaj (vzporedno s podlago). Položaj zadržite 5 sekund, nato se sprostite.

Pravilni položaji pri delu in počitku

Hrbtenico je treba varovati pri delu in počitku. Ker je hrbtenica najmanj obremenjena, kadar ima svoje naravne krivine, skušajte tak položaj obdržati pri vseh dnevnih opravilih. Še posebej morate biti pozorni pri vstajanju s postelje, dvigovanju bremen in sedenju.

Pravilno vstajanje

V postelji se najprej obrnite na bok, skrčite nogi in ju položite čez rob postelje. Dvignite se z rokami in se usedite. Nogi položite na tla in vstanite.

Pravilno sedenje

Izberite trd sedež s primerno visokim naslonom. Sedite vzravnano, med naslon in ledveni del hrbtenice si podložite valj ali blazinico. Zadnjico pomaknite nazaj do roba stola. Stopala položite na tla.

Pravilno dvigovanje bremen

Dvigujte iz čepečega položaja, obrate delajte s koraki in pri tem ves čas vzdržujte vzravnani položaj.

OPOZORILO!

Če se bolečina v križu izrazito poslabša, če se pojavi ostra bolečina, ki izžareva v noge, ali če opazite slabšo moč v mišicah nog, se čimprej posvetujte s svojim zdravnikom.

Raztezne vaje

Lezite na hrbet, nogi pokrčite v kolku in kolenu. Koleni objemite z rokama in nogi pritegnite k prsnemu košu

Lezite na hrbet. Upognite koleno ene noge, drugo nogo iztegnite na podlago. Objemite stegno pokrčene noge in nogo potisnite proti prsnemu košu. Med izvajanjem te vaje nogi zamenjajte.

8. POMOČ PRI HUJŠANJU

Normalizacija telesne teže bo vplivala na boljše počutje, večjo samozavest in samopodobo, lažje boste premagovali napore… Debelost ima negativni vpliv na obolenja hrbtenice, kolkov in kolen, na visok krvni tlak, na sladkorno bolezen tip 2 in na obolenja srca ter ožilja.

Razne diete, tudi ločevalne, ki jih najdete na internetu, po navadi na dolgi rok niso učinkovite.

Najbolje se je držati nekaj naslednjih splošnih navodil:

Za žejo pijte samo vodo. Sokovi in druge oslajene pijače so vir nepotrebnih kalorij, pa še slabo odžejajo. Kozarec soka namreč vsebuje kar osem čajnih žličk sladkorja. Lahko se zgrozimo že samo ob dejstvu, da pollitrska plastenka vode z okusom vsebuje kar 21,5 gramov sladkorja, kar je nekaj takega, kot, če bi pojedli cel pustni krof.
Ne pijte alkoholnih pijač. En gram alkohola vsebuje 6,9 kcal. Za lažjo predstavo si zamislite, da vsak dan spijete 1,25 decilitra vina, ki vsebuje 100 kcal. V enem tednu tako v telo vnesete kar 700 kcal in če malo preračunate, v dobrih dveh mesecih samo s kozarčkom vina na dan zaužijete 7007 kcal, kar enačimo z enim kilogramom maščevja v telesu. S pollitrskim vrčkom piva zaužijete 180 kcal, kar je nekaj takega, kot če bi pojedli štiri jaffa piškote, medtem ko se dva decilitra in pol vina lahko enači s srednje velikim hamburgerjem. Najslabša izbira pa so vsekakor žgane pijače, ki imajo že same po sebi ogromno kalorij, če pa jih mešamo s sokovi ali gaziranimi pijačami, pa naredimo pravo energetsko bombo.
Ne uživajte kruha ob glavnih obrokih, ki že vsebujejo prikuho (krompir,riž, rezance v juhi, makarone). Podatki o energijskih vrednosti kažejo, da je povprečno v kosu kruha (100g) okoli 240 kcal, enako kot jih vsebuje kozarec (2 dcl) polnomastnega mleka. Kruh uživaje samo pri zajtrku.
Opustite večerjo. Najbolje se je izogibati vsaki hrani po 18 uri. To pomeni vsaki hrani, tudi kakšnemu »dietnemu« jogurtu ali sadju, ki imajo »malo« kalorij.
Vsak dan hodite vsaj eno uro do zadihanosti in preznojenja.

BARIATRIČNA TERAPIJA

Za bolnike, ki imate indeks telesne mase (ITM) nad 40, pride v poštev tudi bariatrična kirurška terapija. S kirurškimi posegi, ki zmanjšajo prostornino želodca oz. onemogočajo previsok in/ali prehiter pretok hrane, se lahko shujša na priporočeno raven.

BALONSKA TERAPIJA

Možna je tudi internistična varianta hujšanja. Žargonsko se imenuje tudi »nekrvava« metoda.

Izkušeno gastroenterolog preko gastroskopa (enak inštrument se uporablja vsakodnevno za gastroskopije) uvede v želodec izpraznjen balon, ki ga v želodcu napihne. Napihnjeni balon zavzeme v želodcu določeno prostornino in onemogoča obilnejše obroke hrane. Po pol leta se iz balona izpusti plin in se ga brez težav odstrani.

Zloženka shujševalna dieta (PDF)

9.BOLEZNI SRCA IN OŽILJA

Med najpogostejše bolezni srca in ožilja spadajo arterijska hiperzenzija ali povišan krvni tlak, koronarna bolezen srca, bolezni možganskega žilja, periferna arterijska bolezen, kronična ledvična bolezen in še nekatere druge redkejše bolezni. Bolezni srca in ožilja najpogosteje nastanejo zaradi ateroskleroze, stanja, pri katerem se maščobne celice nalagajo v stene krvnih žil ob povišanih vrednostih škodljivih maščobnih delcev v krvi.

Dejavniki tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni so:

povišan krvni tlak,
povišan holesterol in povišan krvni sladkor,
prekomerna telesna teža, kajenje,
fizična neaktivnost in stres,
moški spol in starost.

Bolezni srca in ožilja so tudi v Sloveniji najpogostejši vzrok za umrljivost odraslih. Največ smrti in dolgotrajne prizadetosti povzročata srčni infarkt in možganska kap, ki sta nenadna zapleta koronarne bolezni srca oziroma bolezni možganskega žilja. Z zdravim načinom življenja lahko nastanek ali pa napredovanje srčno-žilnih bolezni preprečimo ali odložimo, posledično pa si tudi znatno podaljšamo življenje. A pomembno je tudi, da znamo simptome, ki so prisotni, prepoznati.

Kateri so najpogostejši?

Utrudite se že ob najmanjši telesni aktivnosti

Če navadno vsak dan za rekreacijo pretečete nekaj kilometrov ali pa vsak dan hodite v službo peš, nenadoma pa tega niste sposobni, ker vam omenjeno predstavlja prevelik napor, ob katerem ste hitro zadihani in utrujeni, je lahko to znak, da vaše srce ne pretaka dovolj krvi po telesu.

Dejavnosti, ki so bile nekoč samoumevne, nenadoma pa postanejo težek zalogaj, lahko resen znak, da imamo težave s srcem.

Visok krvni tlak

Diagnoza visokega krvnega tlaka lahko poveča tveganje za srčni infarkt, možgansko kap ali srčno žilne bolezni. Če krvnega tlaka ne nadzorujemo in ga ne zdravimo, lahko s tem poškodujemo arterije in povzročimo nabiranje oblog na stenah arterije, kar počasi blokira celoten pretok krvi.

Vztrajen in trdovraten kašelj

Trdovraten kašelj je lahko znak prehlada, pri kadilcih pa ‘čiščenja’ pljuč. Lahko pa je tudi eden od znakov srčnih težav.

Kašelj se lahko pojavi tudi pri kongestivnem srčnem popuščanju

Težave z dihanjem v spanju

Obstruktivna spalna apneja pogosto povzroči, da se ljudje sredi noči zbujajo in hlepijo po zraku, kar je povezano z večjim tveganjem za srčni napad, atrijsko fibrilacijo ali srčno aritmijo. Bolnikom z apnejo pogosto sredi spanja pade raven kisika v krvi, kar povzroča tudi kratko sapo.

Otekline in zatekanje telesa

Če opazite, da imate težave z zatekanjem nog, je to lahko eden od znakov težav s srcem. Ko srce ne prečrpava krvi učinkovito, se žile nabreknejo in na koncu potisnejo odvečno tekočino v telesna tkiva, zaradi česar deli telesa, kot so stopala, noge ali trebuh, nabreknejo. Če se počutite napihnjeni na nenavadnih mestih ali pa opazite nenavadne otekline, poskusite pritisniti na kožo. Če se na koži opazi vdolbina, ki še nekaj časa ostane kot ob pritisku, to pomeni, da vaša tkiva vsebujejo odvečno tekočino in morate obiskati zdravnika.

Bolečine izza prsnice

Pri težavah s srcem lahko pojavi angina, pri kateri zaradi pomanjkanja zraka oz. kisika pride do stiskanja v prsih, lahko pa se pojavijo tudi bolečine v drugih delih telesa, denimo v vratu, čeljusti, hrbtu ali pa v ramenih.

Zasoplost

Če opazite, da ste po vzpenjanju po stopnicah takoj zadihani, ob najmanjšem naporu pa čutite zasoplost in tako imenovano ‘kratko sapo’, je lahko to eden izmed glavnih simptomov težav s srcem. Vedeti moramo, kakšen napor je za nas normalen, in glede na to, kako se običajno gibljemo in koliko običajno premoremo, ocenimo, kaj je za nas še sprejemljivo. A kot smo dejali že na začetku, telesna neaktivnost in prekomerna telesna teža že v prvi vrsti povečujete tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni.

Hitri linki

KONTAKT

Pokličite nas